Potepuhi: Rangi

Napoved za današnji dan za Milford Sound je bila, kot sem že napisal, zelo dobra, vendar danes zjutraj ni kazalo prav dobro – nizka oblačnost in občasno rosenje. Tako smo se kar malo slabe volje odpravili do zbirne točke, kjer nas je pobral avtobus družbe Real Journeys, ki je pripeljal še druge potnike, ki so vstopili na začetni postaji v Queenstownu, zaradi tega je bilo kar težko dobiti prosti sedež pri oknu, vendar ker smo kot dobri preračunljivci vstopili na avtobus prvi, smo si še izborili dobre sedeže. Tako se je v meglenem jutru začela naša 120 kilometrov dolga vožnja iz Te Anaua do Milford Sounda po eni najbolj znanih scenic roads na svetu – Milford Road No. 94. Ob poti smo se večkrat ustavili, tako smo imeli prvi postanek pri Mirror Lakes, ki ob lepem vremenu in če je vodna gladina mirna, zrcalijo bližnje gore, danes pa žal ni bilo tako, saj je rahlo deževalo in jezerca so bila zato vzvalovana in edino kar se je zrcalilo, je bila megla. Pot smo nadaljevali mimo Cascade Creek, Lake Gunn in Lake Fergus, od tu naprej se je začela cesta vedno bolj vzpenjati in čez meglo sem počasi zaznal sončno svetlobo oziroma obrise sonca. Nato pa je narava kot v gledališču dvignila zastor (meglo) in predstava se je začela, najprej kot sem dejal, je sonce vedno bolj dobivalo boj z meglo (ob tem si v mislih zaigrajte začetek skladbe »Vltava« Bedricha Smetane, ko Vltava začne svojo pot kot droben potoček in potem vedno bolj pridobiva na moči in tako tudi instrumenti vedno močneje in glasneje zvenijo), nato so se prikazovali najprej obrisi gora, po še nekaj višinskih metrih cele zasnežene gorske verige, zeleni pašniki in skalovje – kontrasti na modrem nebu posutem z nekateri oblački so bili neverjetni – kot sem dejal, narava je naredila za nas tako predstavo, da se je z besedami sploh ne da opisati, treba jo je doživeti. Naš naslednji sončni postanek smo imeli pred tunelom Homer, ki so ga začeli graditi že leta 1935, vendar so ga končali šele leta 1954. 1.200 metrov dolg predor je narejen tako, da lahko skozenj peljejo vozila samo v eni smeri, je tudi zelo ozek in nič kaj visok. Ob pogledu nanj sem bil kar zadovoljen, da smo se odločili za vožnjo z avtobusom, pa tudi avtodomov nismo srečali prav veliko, čeprav ni bilo nevarnosti snežnih plazov in ledu na cesti. Po vožnji skozi Homer predor, smo se po serpentinasti cesti začeli spuščati proti Cleddau Valley. Preden smo prispeli do Milford Sounda, smo se ustavili še pri Tutoko river, kjer smo imeli lep razgled proti najvišjemu vrhu Fiordlanda, to je Mt. Tutoko, ki je visok 2.723 metrov. Nato je sledila vožnja do Milford Sounda, kjer smo se kmalu vkrcali na ladijo Fiordland Navigator, s katero smo prepluli celoten fjord do St. Anne Pointa, od koder nas je ločilo od Avstralije samo še dobrih 2.000 kilometrov. Nad Milford Soundom se dviga 1.692 metrov visok Mitre Peak, ki je tudi največkrat fotografiran motiv tega fjorda. Med vožnjo po fjordu smo si ogledali kar nekaj slapov, nekateri so nas obdarili tudi z mavrico, pod 146-metrskim Stirling Fallom smo se skoraj okopali, tako močno je pršila voda, pa tudi ladja se mu je zelo približala, od blizu pa smo si ogledali tudi 160 metrov visok Bowen Falls. Kapitan ladje je tako spretno manevriral, da je ladjo približal tudi skali, na kateri so počivali tjulnji, ki jih naš obisk ni niti malo zmotil, celo pomahali so nam s plavutmi, lahko pa so tudi odganjali nadležne sandflys, ki naj bi jih bilo tu zelo veliko. Glede tega smo imeli srečo, saj nas danes ni pičila nobena. V Piopiotahi (maorska beseda za Milford Sound) marine rezerve smo ob obali videli tudi pingvina, ki pa se našega obiska z ladjo ni preveč razveselil, temveč je kar odskakal do bližnjih skal, kjer nas je z varnega zavetja opazoval. Po dobrih dveh urah vožnje smo naše križarjenje zaključili in se odpravili k avtobusu. Vožnja z ladjo je bila mirna in prijetna, malo bolj poskočna je postala samo v tistem delu, ko smo zapeljali iz fjorda, tedaj je valovanje Menco malo umirilo in morala je malo počivati, vednar se ji je stanje popravilo, ko smo spet zapluli v mirne vode fjorda. Med vožnjo z avtobusom nazaj je vse do izstopa iz predora Homer veselo pritiskala na sprožilec fotoaparata, potem pa je škljocanje naenkrat utihnilo in to je bilo znamenje, da ji tudi vožnja z avtobusom nič več ne prija oziroma dobro dene in tako je bilo vse do našega povratka v Te Anau, ko je bila vsa srečna, da smo končno prispeli in da so vsi obroki hrane, ki jih je danes zaužila ostali v njej. Ob zaključku današnjega dne se mislih lahko ponovno zahvalim »Fortuni«, svetnikom in Verinih (moja tašča) plačilih maš za naše zdravje in srečno potovanje.