In še Rarotonga in Auckland http://www.youtube.com/watch?v=dgfEP8HKF58&feature=relmfu

Pa 2 del našega dokumentarnega videa http://www.youtube.com/watch?v=kDbsZvqcT7s&feature=relmfu

Sedaj pa so še tukaj povezave na naš dokumentarni video, ki pa je dolg kar 4 (štiri) ure - vsi trije deli, na žalost nisem zmogel bolj zmanjšati video vsebin. Povezave na naše potepanje: http://www.youtube.com/watch?v=bZzC_G1918Y&feature=youtu.be Nova Zelandija 1 del

Za čisto ta pravi zaključek, pa še povezava do nekaj fotk z našega potepanja. http://www.youtube.com/watch?v=fjW32xdBPuU&feature=youtu.be in http://www.youtube.com/watch?v=_YjhsdQ8xKw&feature=youtu.be

Zaključek

Mnogi bralci našega bloga so se verjetno večkrat spraševali, kaj za vraga jih je vleklo tja dol, zakaj si nista izbrala kakšnega drugega kraja, ki ga želita videti, da tako počastita svoje skupno srečanje z Abrahamom. Pred šestnajstimi leti sva se življenjsko in nezgodno zavarovala (z iztekom zavarovanja v letu 2012), ker sva ob nakupu stanovanja najela večji kredit in nisva želela, da bi v primeru kakšne nezgode nama ali otrokoma nad glavo visel Damoklejev meč glede poravnave kredita. Že takrat sva se dogovorila, da bova prihranjeni denar porabila za kakšno večje potovanje, seveda takrat še nisva vedela, kam naju bo šestnajst let pozneje vodila pot. Kdaj točno smo se odločili za Novo Zelandijo, se še sam ne spomnim (vem, da je bila Nova Zelandija v igri že sredi leta 2010, ko se je tja odpravljal kolega Boštjan H., ki sem mu že takrat naročil, da mi mora prinesti čimveč literature in po povratku sem dneve in dneve vrtal vanj, da mi je čimbolj podrobno opisal svojo pot). Priprave so se pričele že v začetku leta 2011, ko sem začel korak za korakom odkrivati deželo dolgega belega oblaka, za katero sem pred tem vedel, da leži tam daleč na jugu, da je tam ogromno ovac, da je znana po sadežu in ptiču po imenu Kiwi, ter da je njena rugbijska reprezentanca ena najboljših na svetu (to so dokazali tudi oktobra lani, ko so postali svetovni prvaki). Naš prvotni načrt je bil, da se na pot odpravimo sredi julija, ko je tam zima, pri nas pa poletje – na poti so nas domačini večkrat spraševali, kako to, da smo se odločili, da raziskujemo njihovo deželo pozimi, pa smo jim razložili, da trajajo poletne šolske počitnice v Sloveniji devet tednov, pozimi pa samo en teden in ker je Tilen potoval z nama, druga možnost kot zimski ogled Nove Zelandije, ni prišel v poštev. Zaradi navedenega sem tudi že poleti 2011 spremljal zimske razmere na Novi Zelandiji in ugotavljal, da njihove zime niso tako hladne kot naše (razlog tiči v tem, da deželo obdaja ocean), prave zimske razmere so morda samo na južnem otoku in še to večinoma v notranjosti (Queenstown, Twizel, Wanaka ...). Bolj problematične bi lahko bile razmere na cestah, saj v primeru snežnih padavin hitro zaprejo kakšno cesto ali prelaz, vendar običajno le za kakšen dan, zaradi tega sem tudi našo potovanje pripravljal tako, da smo bili fleksibilni, kolikor se je le dalo. V času priprav se je bilo potrebno odločiti tudi ali bomo potovali z osebnim vozilom ali z avtodomom. Jaz in Tilen sva avtodomu dajala prednost, medtem ko si je Menca želela potovati z osebnim avtom. Nekako mi jo je uspelo prepričati (ali pa je verjetno samo popustila), da je opcija z avtodomom mnogo boljša kot z osebnim vozilom – to sem argumentiral z naslednjimi dejstvi: ni potrebno vsak dan prenašati kovčke iz avta v sobo in nazaj, lahko se ustavimo kadarkoli in si pripravimo prigrizek, če se na pohodih v naravi zmočimo, se mnogo lažje preoblečemo in posušimo, sami si pripravljamo hrano in najem avtodoma v zimskem času tudi ni tako drag. Tako smo bili konec leta 2011 odločeni, da na Novo Zelandijo odpotujemo sredi julija 2012, da najamemo avtodom, da se po potepanju po obeh otokih iz Christchurcha preko Aucklanda za nekaj dni odpravimo na Cookove otoke, od koder se nato vrnemo v Auckland, kjer ostanemo dva ali tri dni in se nato konec avgusta ali prvi dan septembra vrnemo v Slovenijo. Tako pripravljeni smo nato čakali začetek aprila, ko smo dobili izplačan denar življenjskega in nezgodnega zavarovanja in v tem času sva tudi pri najinih delodajalcih dobila soglasje, da sva lahko odsotna 33 delovnih dni. Takoj nato sva začela iskati najugodnejše letalske vozovnice in ugotovila, da je najugodnejša možnost, če se na pot odpravimo iz Benetk in to 23. 6. in se vrnemo 7. 8. iz Aucklanda (lahko pa sva koristila tudi še nekaj lanskega dopusta). Ko smo imeli potrjeno rezervacijo, sva rezervirala avtodom in letalske karte z južnega otoka do Cookovih otokov in nazaj v Auckland. Veliko informacij smo dobili iz knjig (Lonley Planet – New Zealand, Dorling Kindersley - Neuseeland, Neuseeland Caping Guide in Ron Laughlin– The Ultimate New Zealand travel guide), na internetnih straneh in na forumih, naj navedem samo nekatere: www.tripadvisor.com , http://www.lonelyplanet.com/thorntree/index.jspa , http://www.tikitouring.co.nz/nz-map-click.htm in še mnogih drugih. Ko smo se podali na naš potep, smo bili polni pričakovanj, pa tudi vznemirjeni, saj se še nikoli nismo podali na tako dolgo pot. Sedaj, ko pogledam nazaj, ugotavljam, da smo bili kar dobro pripravljeni, da smo imeli tudi izredno srečo z vremenom, razmerami na cestah in tudi, da vulkan Tongariro ni izbruhnil kakšen teden prej, saj bi bil naš notranji polet Christchurch - Auckland ogrožen. Kar se tiče statistike našega potovanja bi navedel sledeče: z letalom smo v sedeminštiridesetih dneh našega potepa prevozili več kot 40.000 kilometrov, tako da smo bili skupaj v zraku skoraj 50 ur (brez postankov na letališčih), z avtodomom smo v sedemintridesetih dneh prevozili 6.240 kilometrov (kar je cca. 168 kilometrov na dan – to je povprečno dve uri vožnje), naredili smo skoraj 5.000 fotografij in več kot 16 ur videoposnetkov (uf - vse to bo potrebno še urediti) no in porabili smo seveda kar zajeten kup denarja – če koga zanima točen znesek, naj me osebno vpraša, pa mu povem. Glede na to, da smo bili skoraj 50 dni noč in dan skupaj in to 37 dni na zelo ozkem prostoru, smo se le redkokdaj sporekli, za kar ima zasluge vsekakor Menca, ki zna skoraj vedno umiriti žogo in seveda je potrebno posebej pohvaliti Tilna, ki je »žrtvoval« več kot polovico svojih počitnic za to, da je bil skupaj s »ta starima« - no saj so ga vodili tudi rahlo sebični nameni (smučarija). Nova Zelandija pa nas je navdušila skoraj na vsakem koraku – predvsem prijazni domačini, čudovita narava (kauri drevesa, tjulnji in pingvini, ki jih lahko opazuješ v naravnem okolju, mnoge rastline in ptice, ki jih lahko vidiš samo tukaj in razne naravne posebnosti kot npr. gejziri in geotermalna področja), odlično urejeni kampi, odlična hrana (domače sadje, zelenjava, mleko, mlečni izdelki, meso in ribe, kar lahko kupiš tudi v večjih trgovskih centrih), čisto okolje in skrb, da takega tudi ohranijo (ko greš v gozd s starimi drevesi, si moraš zelo dobro očistiti čevlje in skoraj ne smeš stopiti na gozdna tla, da drevesnih korenin ne okužiš s kakšnimi bakterijami) prelepe, majhne, lesene, skoraj vedno pritlične hiške domačinov (stanovanjska površina verjetno manj kot 100 m2 – hiše in dragi avtomobili tukaj očitno niso tako zelo pomembni) in seveda čudovito vreme, ki nas je spremljalo vso pot. Seveda smo opazili, da tu ni take vsesplošne krize kot v Evropi in da je življenjski standard mnogo boljši, da je minimalna oz. povprečna plača veliko višja kot pri nas in da so sezonska dela (obiranje raznega sadja) zelo dobro plačana. Nekje v blogu sem enkrat omenil, da se tu in tam najde tudi kakšna moteča malenkost in tako bi omenil, da me je motilo, da ni bila možna rezervacija sedežev na avtobusu za Milford Sound (da si našel skupne sedeže, si se moral prerivati, da si prišel med prvimi na avtobus), Menca bi tu vsekakor dodala tudi divjo vožnjo šoferja ob povratku (med vožnjo našega avtobusa sem opazil, da tudi drugi šoferji avtobusov niso ravno nežni na stopalki za plin), nadležne muhe sandflies (ki pa jih v zimskem času na srečo verjetno nismo srečali toliko, kot jih je poleti), cene smučarskih kart so za to, kar ponujajo njihova smučišča nesramno visoke, morda sem imel v mislih še kakšne druge pomanjkljivosti, ampak očitno niso bile tako pomembne in sem jih že pozabil. Glede Cookovih otokov pa sem veliko opisal že v blogu, tako da se ne bi ponavljal, bi pa rad potrdil, da jih je vsekakor vredno obiskati, ne glede na to ali je zima ali poletje (sploh če pomisliš, da je iz Aucklanda do tja samo 4 ure vožnje z letalom), saj je narava čudovita, kar upam, da smo vam predstavili s priloženimi fotografijami. Za zaključek lahko to potovanje samo priporočam, ne glede na letni čas – je pa res, da so cene najema avtodoma (pa tudi osebnih vozil) v njihovi zimi skoraj trikrat nižje kot ob vrhuncu sezone. Zdaj ko smo se vrnili domov, nas je že kar nekaj ljudi vprašalo, kam nas bo pot vodila naslednje leto, pa jim ne znamo odgovoriti – vsekakor bo to nekje bližje. Pot nazaj nas je tudi veliko bolj utrudila kot tja, čeprav je bila krajša (manj presedanja in manj čakanja na letališčih), res pa je, da smo bili v enem od letov na letalu kar več kot štirinajst ur in tudi časovno razliko smo ob povratku veliko težje premagali. Če koga zanima še kaj v zvezi z Novo Zelandijo ali Cookovimi otoki, sem mu vedno pripravljen prisluhniti in pomagati oziroma odgovoriti. 

Cape Reinga

Te Puia

Lake Ianthe Matahi

Slope Point

Stirling Point

Ljubo doma...

Po napornih štiriindvajsetih urah letenja, od tega jih je bilo dobrih štirinajst v enem kosu, od Brisbana do Dubaja, smo včeraj 8. 8. 2012, malo pred 15. uro pristali v Benetkah, kjer sta na nas že čakala Tesa in Luka. Vožnja domov nas je veliko bolj zdelala, kot do Nove Zelandije, verjetno je za to kriv dolg polet med Brisbanom in Dubajem. Zaključni vtisi in ostala poročila bodo sledila v naslednjih dneh, ko si odpočijemo in naberemo novih moči. 

Na letališču Auckland

Letalski obrok

Zapuščamo Novo Zelandijo

Letališče Dubaj

Aere ra – na svidenje

Danes smo se malo pred deseto uro odjavili na recepciji hotela in se odpravili še na zadnji sprehod po mestu. Ogledali smo si Albert park, ki smo ga včeraj opazili s Sky Towra. V parku se je dejansko że pričela pomlad, saj ogromno rastlin że cveti. Malo pred pol drugo smo se vrnili do hotela, ker nas je że čakal naš taksist, ki nas je nato odpeljal do letališča. Sedaj pa sedimo v mednarodnem prostoru letališča Auckland in čakamo na boarding, ki se bo začel čez dobro uro. Kontrole smo opravili bp, kovčke smo napolnili do dovoljenih 30 kg, razen enega, ki że każe očitne znake razpadanja - verjetno ga je premetavanje popolnoma zdelalo. Sedaj nas čaka najprej polet do Brisbana, od kod nato po eni uri postanka nadaljujemo pot do Dubaja, tam imamo nato štiri ure postanka, dokler ne poletimo do Benetk. 

Pogled na Sky Tower iz Albert Parka

Staro in novo

Albert Park

Albert Park

Albert Park

Atea – dvorišče

Drugi dan v Aucklandu smo se zjutraj odpravili do Ferry Buildinga, kjer smo stopili na Explorer Bus, ki v zimskem času vozi od 10. do 15 ure. Na poti smo se ustavili pri Trinity Church in St. Mary,s Church, nato smo se peš odpravili do Auckland Museuma, ki leži v parku Dominion, kjer smo spet vstopili na avtobus, ki nas je odpeljal do postajališča, od kod smo se zadnjih 300 metrov peš povzpeli na Mount Eden (visok 182 metrov), to je najvišje točke v okolici Aucklanda. Mount Eden je eden od mnogih ugaslih vulkanov na področju Aucklanda in od tu smo imeli čudovit pogled na Skyline Aucklanda, zalive in otočke in seveda na Sky Tower in Harbour Bridge. Z Mount Edna smo se spet z avtobusom odpeljali naprej do Parnell Street, ki je znana bo galerijah, butikih in starih, vendar odlično ohranjenih hišah. Od Parnell Street smo pot peš nadaljevali do centra mesta in ker je bil čas za malo večji obrok, sploh nismo kaj preveč premišljevali, ampak smo se ponovno odpravili do Fishmarketa in restavracije Seafood and more, kjer smo si spet naročili ribe, danes se nama je pridružil celo Tilen, ki sploh ni velik ljubitelj ribjih jedi. Po kosilu je bil na vrsti eden od vrhuncev obiska Aucklanda (vsaj za Tilna in zame) in sicer skok s 328 metrov visokega Sky Towra. Skočila sva z višine 192 metrov in moram priznati, da sem imel na začetku rahlo mehka kolena in sem dvomil ali bom sploh upal spustiti ograjo za katero se držiš, ko se nagneš čez most in pogledaš 192 metrov v globino na dvorišče Sky Tower-ja. Mislil sem, da mi samoohranitveni nagon ne bo sprostil mišic v rokah, vendar ko sem zaslišal povelja two, one, jump, sem kar skočil in nato je bil občutek ob skoraj prostem padu prav fantastičen, čeprav se mi je pred skokom tudi malo zdelo, kot da stojim na mostičku gusarske ladje, ko te nameravajo vreči morskim psom. Za mano je skočil še Tilen, ki se je tudi pogumno pognal v globino, spodaj na doskočišču naju je pričakala Menca, ki je imela solzne oči od skrbi zaradi te najine pustolovščine in je bila verjetno od vseh najbolj prestrašena. Po tej avanturi je sledilo še nakupovanje spominkov. Po vrnitvi v hotel, smo začeli pakirati kovčke – sedaj nam je malo lažje, ko lahko v kovčke, ki niso ročna prtljaga naložimo do 30 kg prtljage. Tako, pa smo prispeli skoraj do zaključka našega potepanja. Pred nami je še zadnja noč na Novi Zelandiji, jutri dopoldan se lahko še malo sprehodimo po mestu, nato pa nas po dogovoru (upam, da ni pozabil) ob 13.30 pride iskat taksist, ki nas je včeraj pripeljal do hotela. Mnogokrat se potopisi začno s stavkom »Vsaka pot se začne s prvim korakom…« in tako se je tudi naša. Vse kar se začne, se seveda enkrat tudi zaključi, torej narediš zadnji korak po poti, vendar ko prideš do te točke, ki je običajno na razpotju, posledično sledi spet nov prvi korak in tako naprej, dokler ne pridemo do točke, ko po našem človeškem razumevanju in dojemanju ni več poti ampak je resnično storjen zadnji korak. Torej jutri sledi prvi korak v smeri proti nam dragi Sloveniji (ja, kljub vsem našim »slovenceljskim« in včasih tudi »butalskim« navadam jo pogrešamo). Pogrešamo naše sorodnike, prijatelje, znance, pogrešamo slovensko besedo, ki jo izgovori kdo drug razen nas (ves čas našega potovanja nismo srečali niti enega Slovenca) in seveda tudi pristno slovensko hrano – govejo juhico (predvsem midva s Tilnom), pečenko, pražen krompir in kakšno dobro pecivo, s katerim nas vsak vikend razvaja Menca. 

Auckland - naš apartma

Auckland

Auckland - Mt. Eden

Pogled na Auckland iz Mt. Eden

Auckland Trinity Church

Sky Tower

Pogled na Auckland iz Sky Tower-ja

Dardo je dovolj nor, da se vrže dol

Jabolko ne pade daleč od drevesa

Whiri – ceremonija ob dobrodošlici, ki vključuje tudi wero (izziv prišlekom)

Zadnji večer smo na Rarotongi doživeli tudi dež, ki je nato občasno padal celo noč. Zjutraj 10 minut pred šesto je prišel po nas kombi, ki nas je odpeljal do letališča. Kljub temu, da smo bili na letališču skoraj dve uri pred odhodom, so se formalnosti vlekle skoraj do vkrcavanja na letalo. Ena od posebnosti Cookovih otokov je tudi plačilo »Departure Tax«, to je izhodne takse, ki znaša na odraslega 55,00 NZD, za otroke do dvanajstega leta takse ni, Tilen pa se že šteje kot odrasel, tako da je taksa skupaj znašala kar zajetnih 165,00 NZD, oziroma preračunano v EUR, kar dobrega stotaka. Seveda nam je tudi ob odhodu igral Papa Joe, ki je ikona tega letališča, saj pozdravlja turiste ob prihodu in odhodu. Ko smo leteli proti proti Aucklandu, smo potovali v času naprej in smo vas spet prehiteli za 10 ur, čeprav smo danes zjutraj še zaostajali 12 ur za Slovenijo. Tako se nam je 4. avgust med potjo izgubil kar nekje nad Pacifikom. Vožnja do Aucklanda je bila večino časa precej mirna, smo pa kakšno uro po vzletu prileteli v kar močne turbolence, tako da nas je ravno med zajtrkom kar precej premetavalo, Menco je bila strah, midva s Tilnom pa sva se tolažila, da še nobeden ni ostal zgoraj. Do hotela Bianco off Queen, ki leži v samem centru mesta, kjer bomo nastanjeni naslednja dva dni, smo se z letališča odpravili s taksijem. Hotel je dejansko stanovanjski blok, v katerem so apartmaji, naš je dvosoben s kuhinjo in dnevnim prostorom in se nahaja v devetem nadstropju, tako da imamo izvrsten pogled na najvišjo stavbo južne poloble, na Sky Tower, ki je visok 328 metrov. Ker smo do hotela prispeli že opoldne, tako da še nismo mogli vstopiti v sobo, smo prtljago oddali v sobo za skupno prtljago in se odpravili na raziskovanje mesta. Sprehodili smo se po Queen Street, do Ferry Bulding in nato do otočka Wero, ki povezuje Quay Street z Wynyard Quarter, kjer se nahaja tudi Auckland Fish Market, kjer sva z Menco v Seafood and more kosila izvrstno pripravljeno svežo ribo, medtem ko se je Tilen zadovoljil s Fanto in okušanjem najinih rib s svežim mladim krompirjem (kasneje pa je raje pojedel hamburger v Burger Kingu). To restavracijo lahko resnično vsakemu, ki ima rad morske jedi, samo priporočava, saj bolje pripravljenih rib na vsem tem našem potovanju še nismo jedli, pa tudi cena za novozelandske razmere ni pretirana (2 porciji rib skupaj z omako, mladim krompirjem in praženo čebulo in 1 fanta je zneslo cca. 22,00 EUR). Ko smo se tako okrepčali, smo se počasi vrnili do hotela, saj smo po 14. uri lahko prevzeli ključe naše sobe. Po namestitivi v apartmaju smo se odpravili še na popoldanski in večerni sprehod po mestu, kjer smo si ogledali tudi, kje se nahajajo trgovince s spominki, saj imamo v kovčkih še nekaj prostora. Za jutri pa smo kupili družinsko vozovnico za Auckland Explorer bus, s katerim bomo poskusili obiskati ali vsaj videti katero od Aucklandskih znamenitosti. 

Zapuščamo Rarotongo

Auckland - mesto jader

XXXL počivalniki

Auckland Fish Market Njami njami - dobra ribca

Večerni pogled na Sky Tower iz otočka Wero

Marama – luna

Naš zadnji dan na Rarotongi smo seveda preživeli ob poležavanju na belem pesku, prijetni temperaturi ozračja in danes (po Mencinem občutku) toplejšem morju. Ponovno smo se odpravili (danes se nama je pridružil tudi Tilen) do Keana Beacha, kjer sem ob visoki plimi takoj skočil v vodo in začel hraniti tropske ribe s kosmiči, toastom in pomfrijem. Ribe ti dobesedno jedo z roke in to tako intenzivno, da te včasih ugriznejo tudi v prst – kar pa ni bilo boleče, se pa kar ustrašiš. Ko sem se vrnil proti obali, sem videl, da sta se tudi Menca in Tilen ojunačila in šla v vodo. Ker mi je ostalo še nekaj kruha, smo ribe hranili še kar v plitvini in tudi tu so v trenutku prišle in se pognale za koščki kruha, ki smo ga metali v morje. Po kosilu naju je Tilen zapustil in se vrnil v apartma, midva pa sva uživala še zadnje ure na plaži, ki se je popoldan tudi kar precej sprazila, no, saj tudi prej ni bila zelo obljudena. Do apartmaja sva se vračala po peščeni plaži in uživala ob pogledu na mirno morje, formacije oblakov, kokosove palme in cvetoče hibiskuse. Vse pretekle tri noči smo lahko občudovali polno luno, ki je osvetljevala noč, danes pa se skriva nekje za oblaki. Jutri zgodaj zjutraj pa nas odpeljejo do letališča, od kod imamo ob 7.50 letalo za Auckland. Kaj naj na kratko rečem o Cookovih otokih (otoku Rarotonga), narava nas je popolnoma prevzela, morda tudi zaradi tega, ker česa takega še res nikjer nismo videli, morda bi se dala modrina morja delno primerjati z modrino, ki smo jo videli na Malti, kar pa se tiče raznovrstnosti rib, česa takega še nisem doživel nikjer, niti v kakšnem akvariju. O domačinih pa morda le toliko, da so posebni, kar pa so tako ali tako vsi otočani (Angleži, Maltežani, Siciljanci itd.) in nimajo kaj veliko skupnega z Novozelandci, ki pa so seveda tudi otočani. V nekaterih potovalnih vodičih je Rarotonga omenjena celo kot najlepši pacifiški otok (dragulj Pacifika) in v njih je tudi omenjeno, da so njeni prebivalci posebneži – mi bi se s to trditvijo lahko popolnoma strinjali. Kljub množicam turistov (na leto jih pride okoli 100.000), se ne dajo motiti in mirno živijo na svoj način, lepo ležerno, kokoši in psi (nekateri imajo ovratnice, nekateri pa so brez) pa se mirno sprehajajo povsod po otoku. Kljub nenavadnemu načinu vožnje po obalni cesti( na motorju se lahko do hitrosti 40 na uro voziš brez čelade, zadaj vozijo otroke, tudi zelo majhne, včasih jih privežejo s kakšnim trakom ali ruto, otroci se lahko vozijo tudi v avtomobilu na prvem sedežu, seveda niso pripeti, okno pa je kar odprto), pa se na srečo, nesreče vsaj pogosto ne dogajajo. Vsekakor je otok res pravi dragulj, s čudovito naravo, vreden ogleda ali pa morda tudi daljših počitnic. 

Panoramska Keana Beach

Pacifiška idila

Pacifiška idila

Pacifiška idila

Pacifiška idila

Pacifiška idila

Osamljeni sprehajalec

Večeri se

Voda pušča sledi v pesku

Kura Beach - sončni zahod

Kura Beach - sončni zahod

Ura - plesati

Današnji dan pa je že popolnoma druga zgodba kot včerajšnja avtobusna odisejada. Po zajtrku sva z Menco odšla peš do Keana Beach, ki je le slab kilometer od našega apartmaja. Sprehod ob beli peščeni obali z nogami v vodi je deloval prav sproščujoče. Vsem, ki uživajo v potapljanju (na dihalko ali pa na bombo), lahko to plažo samo priporočamo. Ob potapljanju do globine dva metra, sem se v laguni lahko nagledal rib in koral, ki jih ne bi videl v nobenem akvariju na svetu. Lahko rečem, da sem videl gotovo okoli 100 različnih vrst rib, edino bližnjega srečanja s kakšnim morskim psom nisem imel, kar pa sploh ne obžalujem. Tilen je danes raje ostal v apartmaju in se zabaval po svoje (gledal filme na računalniku). Že včeraj smo si v Avaruji plačali ogled predstave Te Vara Nui Village, ki predstavlja legendo o naselitvi enega izmed maorskih plemen na Rarotongi. Predstavo oglašujejo kot »Rarotongas biggest and most Spectacular overwater Night Show«, in resnično je v prvi vrsti šov, sestavljen iz plesnih vložkov, glasbe – predvsem bobnov, petja in kar v nobeni dobri predstavi ne sme manjkati – lepih deklet oblečenih v hula krila, oprsja pa imajo pokrita z imitacijo kokosovih orehov. Pred predstavo smo imeli večerjo (kar je zadovoljilo predvsem Tilna), nato pa je sledil šov, ki je imel za podlago prej opisano legendo. Po šovu, ki je trajal približno eno uro, je sledilo plesanje plesalcev predstave z gledalci, kjer je zelo intenzivno sodelovala tudi Menca in nato obvezno slikanje s člani plesne skupine. Z Menco sva pričakovala vsaj malo več predstavitve maorske preteklosti, ki pa je razen v pesmih, ni bilo zaznati ampak na koncu smo bili vsi zadovoljni, Tilen ker je bila hrana res dobra, Menca, ker je plesala z divjim plesalcem, meni pa so ostala brhka dekleta, s katerimi sem se lahko fotografiral. Ob pogledu na te lepotice, ki imajo po videzu sodeč evropske korenine, sem razmišljal, le kje so jih imeli zaprte, ker danes, ko smo že tretji dan na otoku, razen starejših dam in debelušnih maorskih domačink, nisem opazil nobenih brhkih deklet, na odru pa kar cel ducat. 

Naš apartma

Kura Beach

Kura Beach - sončni zahod

Menca s plesalci

Dardo blažen med ženami

Kia Manuia – Hvala

Za pisanje današnjega poročila sem se zelo težko odločil, predvsem zaradi tega, ker ne želim biti pristranski ali pa komu delati krivice, vendar če sem do sedaj o dogodkih vsakega dne napisal svoje vtise, moram to narediti tudi za današnji dan. Ker smo se odločili, da si za ogled otoka ne nameravamo najeti avtomobila (prvič zato, ker je relativno majhen, drugič zato, ker naj bi bil dobro organiziran avtobusni promet po otoku in tretjič, če želiš najeti avto, moraš pred tem opraviti vozniški izpit, da pridobiš licenco za vožnjo po Cookovih otokih), smo se odločili za avtobusni prevoz. V vodiču po otoku sem prebral, da med različnimi možnostmi nakupa avtobusnih vozovnic obstaja tudi družinska celodnevna vozovnica, ki se, kot tudi vse ostale, kupijo pri šoferju ob vstopu na avtobus. Ko sem šoferju dejal, da želim kupiti družinsko vozovnico, me je takoj vprašal, kje imam še drugega otroka. Dejal sem, da smo mi trije (mama, oče in sin = družina), pa mi je odgovoril, da se družinske vozovnice prodajajo samo, če vstopijo na avtobus mama, oče in DVA otroka (k njim bi poslal predstavnike družinske iniciative, ki je bila proti družinskemu zakoniku, da jim pojasnijo pojem družine). Tako mi je že takoj zjutraj skoraj zavrela kri, ki se potem ves dan nikakor ni hotela ohladiti (šele večerne temperature me bodo zgleda umirile). Tako smo potem kupili vozovnico za deset voženj in se z avtobusom odpeljali do predela otoka, ki se imenuje Titikaveka, kjer smo se nato podali na 8-kilometrski sprehod proti Muri Beachu, ki leži na vzhodnem delu otoka, ta plaža pa je znana kot najlepši del otoka. Na tej plaži smo imeli nato daljši postanek za kopanje, kjer pa smo lahko ugotovili, da je vizualno ta del otoka resnično lep za razglednice, drugače pa nas ni preveč navdušil – v morju ni skoraj nobenih rib, obala je kar precej pozidana s sicer lepimi lesenimi hiškami, vendar so zato posekali palme in seveda je ta del najbolj obljuden (morda tudi zato ni skoraj nič rib). Nato smo spet vstopili na avtobus in se odpravili še na ogled glavnega mesta otoka Rarotonga, to je Avarua. Mesto se da relativno hitro ogledati, saj ni veliko zanimivega za videti, razen različnih trgovin s spominiki, oblačili ali hrano. Pred vhodom v pristanišče ležijo ostanki ladije Maitai, ki se je potopila leta 1916. V mestu smo se okrepčali, nato smo si ogledali še katedralo St. Paula in se z avtobusom, ki naj bi imel odhod ob 17.30, želeli odpeljati nazaj proti našemu apartmaju. Avtobus je relativno pravočasno prispel, vendar nam je šofer dejal, da nas ne more vzeti s seboj, ker je to njegova zadnja vožnja, ki se zaključi na letališču. V vodiču, kjer so navedeni časi odhodov avtobusov, je zapisano, da je zadnja vožnja avtobusa, ki vozi v nasprotni smeri urinega kazalca ob 18.30 uri. To sem šoferju poskusil dopovedati, vendar nam je dejal, da naj gremo na tisti avtobus, ki vozi v smeri urinega kazalca, ki bo prispel deset do šestih na drugi strani ceste. Zato smo se odločili, da prečkamo cesto in počakamo na drugi strani tistih petnajst minut na naslednji avtobus. No teh petnajst minut se je razvleklo na petinštirideset minut, ko je končno prispel avtobus, ki vozi v smeri urinega kazalca. Ko smo šoferju povedali, da želimo do Puaikura Reef Lodges je dejal, da tudi on zaključuje vožnjo v mestu. Menca mu je nato dejala, da tega ne razume in ko ji šofer nazaj cinično odgovoril »I don,t understand, I don,t understand«, mi je dejansko kri skoraj zavrela in sem mu začel razlagati, kako smo čakali na drugi strani in nam je šofer tistega avtobusa dejal, da naj počakamo na tega, sedaj pa nam ta pove, da tudi s tem ne moremo nazaj, v vodiču o voznih redih pa piše, da imajo zaključne vožnje ob 18.30 iz mesta. Na koncu pa sem s povzdignjenim glasom dejal, če on sedaj »understanda«, pa mi je najprej rekel, da naj se ne derem nanj (nisem se drl – sem pa povzdignil glas, ko sem videl, da ima Menco za norca) in mi s pestmi pokazal, če se hočem pretepat. Odgovoril sem mu, da nisem ne Joe Frazier, ne Muhamed Ali in se torej ne nameravam z nikomer pretepati. Nazadnje nas je le odpeljal do mesta in nam dejal, da naj počakamo na večerni avtobus, ki odpelje ob 19. uri. Tako nam ni preostalo nič drugega, kot da pač počakamo. No, avtobus je res prispel malo po 19 uri, tako da smo našo današnjo avtobusno odisejado zaključili. Na kratko, če kdo namerava koristiti avtobusni prevoz na Cookovih otokih, naj trikrat premisli in se pozanima pri šoferju, kako je kaj z voznimi redi, ker na tiste iz vodiča, ki ga delijo po otoku, se ni za zanesti. Ugotavljamo tudi, da tukajšnji prebivalci niso tako vljudni kot na Novi Zelandiji, njihova angleščina je slaba in težko razumljiva, če jih preveč sprašuješ, jim je kar odveč, da bi ti odgovorili, smeti ne ločujejo, čistoča na javnih straniščih, ob cestah ali na obali pa se nikakor ne more primerjati z Novo Zelandijo. Ko gledaš hiške domačinov po otoku, pa si kar malo šokiran nad slabimi bivalnimi in higienskimi razmerami. Zanimivo je tudi, da se povsod po otoku sprehajajo kokoši, opaziš jih celo v glavnem mestu, kar ob glavni cesti ali pa okoli katedrale. Tudi nas vsako jutro že navsezgodaj prebudi kikirikanje sosednjih petelinov. Kot sem že uvodoma dejal, sem se težko odločil za današnje pisanje, ker nočem delati krivice prebivalcem tega lepega otoka, zaradi subjektivnih občutkov oziroma izkušenj, ki smo jih imeli danes, pa vseeno moram napisati, da so med Novo Zelandijo in Cookovimi otoki (ki so v nekakšni konfederaciji z NZ) res velike razlike, ki me spominjajo kar malo na našo nekdanjo skupno domovino. Vendar na koncu je treba biti toleranten in sprejeti drugačnost, saj to prispeva k raznolikosti človeštva in k njegovemu razvoju in verjetno tudi ni prav, da bi se moral nekdo drug ravnati po mojih standardih, temveč se moram jaz prilagajati njegovim, saj sem le obiskovalec, ki pa ima pravico povedati svoje mnenje.

Hibiskus

Titikaveka

Titikaveka

Muri Beach

Shoping center

Pogled na najvišji vrh otoka

Sarong in cvet v laseh