Potepuhi: Aoraki - Mount Cook

Danes smo verjetno preživeli najhladnejšo noč na Novi Zelandiji. Električna peč v avtodomu je grela brez prestanka, skoraj vso noč, tako da nas ni zeblo, če pa nas bi, pa bi lahko prižgali še gretje na dizel. Zjutraj sta bili ogledali in njuni plastični ohišji zamrzjeni, kar se do zdaj še nikoli ni zgodilo. Pred še hujšim mrazom pa nas je verjetno obvarovala megla, ki se je vila že od včerajšnjega dne in nas je tudi zjutraj pozdravila in spremljala del poti, ko smo se peljali proti nacionalnemu parku Mount Cook. Park je dobil ime po gori Aoraki – Mount Cook, ki je visoka 3.755 metrov in tudi najvišja gora Nove Zelandije. Gora je svetinja za maorsko pleme Ngai Tahu. Po maorski legendi so gora in okoliški vrhovi nastali, ko je fant po imenu Aoraki s svojimi tremi brati želel z neba obiskati Papatuanaku (mater zemljo). Njihov kanu pa se je prevrnil in ko so splezali na njegov trup, so se spremenili v kamenje. V nacionalnem parku je kar 19 vrhov, ki so višji od 3.000 metrov. Tam smo se odločili, da se odpravimo na Hooker Valley Track, po kateri smo nato po dobrih dveh urah prišli do jezera, ki ga napaja Hooker glacier. Jezero je bilo skoraj popolnoma zaledenelo in v njem so se nahajale tudi majhne ledene gore, ki so se odlomile od Hooker glaciera. Ko smo se vrnili do avtodoma, sta bila Menca in Tilen že močno utrujena od hoje, jaz pa sem si želel ogledati še največji novozelandski ledenik, to je Tasman glacier, ki napaja tudi istoimensko jezero. Tako smo se odpeljali po Tasman Valley road do izhodiščne točke, kjer se je nato treba v dvajsetih minutah povzpeti do roba ledenika oziroma murene. Ker ni bilo kandidata, ki bi se na ta vzpon podal z mano, sem se odpravil sam in bil na koncu poti deležen čudovitega pogleda po dolini, v katero prihaja ledenik in na gore, ki jo obkrožajo. Tudi danes lahko rečemo, da imamo z vremenom res srečo. V mnogih potopisih po Novi Zelandiji in forumih sem bral, kako popotniki niso imeli sreče, da bi Mount Cook sploh ugledali, ker se je skrival za oblaki ali pa za megleno kopreno in tudi mene je skrbelo ali nam bo dana priložnost, da vidimo najvišjo goro te dežele. Popoldan smo se nato odpravili naprej v smeri Lake Tekapo, kjer smo si ogledali eno največkrat fotografiranih cerkva Nove Zelandije – to je Church of the Good Shepherd in bronast kip psa, ki so ga postavili v zahvalo živali, ki je pomagala človeku kultivirati to nekoč divjo pokrajino. Med vožnjo sem nato v vzvratnem ogledalu še večkrat uzrl Mount Cook in pomislil, da tako ko se mi poslavljamo od njega, tako se tudi približuje čas našega odhoda iz te čudovite dežele, ki nam bo ostala v trajnem spominu, predvsem po naravnih lepotah, prijaznih ljudeh in zanimivi kulturi. Menim, da je Nova Zelandija tudi ena redkih držav na svetu, ki je vsaj deloma ohranila in tudi spoštovala kulturo domorodcev (Maorov) in jim priznavala pravice in seveda tudi dolžnosti, kot tudi vsem ostalim državljanom. Seveda ni vse popolno in idilično in vsekakor obstajajo trenja med kulturama, toda če primerjam, kako so Avstralci ravnali s svojimi domorodci (Aborigini) ali Američani z Indijanci, se mi zdi, da se je tu veliko stvari uredilo in rešilo na miren način. Zdaj so nam ostali samo še trije dnevi, ki jih bomo preživeli na južnem otoku, od tega pa je zadnji dan namenjen pakiranju in pripravljanju prtljage, da ne bo presegala 23 kilogramov. Od Lake Tekapo smo se odpravili do našega današnjega cilja, to je Top 10 v kraju Fairlie, kamor smo prispeli malo po šesti uri zvečer. Ker na recepciji ni bilo nikogar, je na vratih pisalo, da naj se pozni prihodniki v kamp namestijo, kjer želijo, ostale formalnosti pa opravijo naslednji dan.