Manuhiri – obiskovalec/obiskovalci

Danes je vso noč bolj ali manj deževalo, tako da smo slišali škrabljanje dežja po strehi avtodoma in smo zaradi tega tudi morda malo bolj slabo spali ali pa zaradi nervoze, pred odhodom. Po 6.240 prevoženih kilometrih smo danes na letališču Christchurch oddali naš domek na štirih kolesih, ki nam je 37 dni zelo dobro služil – v hladnih nočeh nas je grel, ob mokrih dnevih smo lahko bili na suhem, pa tudi pripeljal nas je povsod tja, kamor smo si želeli priti, celo na smučišče Cardrona (tega družbi KEA ob oddaji nismo povedali). Po pregledu vozila s strani predstavnika družbe KEA je bilo ugotovljeno, da na vozilu razen poškodovanega stekla, drugih poškodb ni bilo. Podpisali smo dokument o primopredaji in se tako dokončno poslovili od Ford Tranzita. Od 37 dni smo 36 noči prespali v njem, kar je definitvno rekord, ki se ne bo ponovil, kaj šele presegel. Kljub temu, da smo bili tako dolgo skupaj na tesnem prostoru, se še vedno razumemo in se imamo radi, seveda so bili tudi kdaj pa kdaj trenutki, ko ti vse skupaj prekipi, ampak so bili resnično zelo redki. Jaz sem bil najbolj živčen zadnja dva dneva v Christchurchu, ko sem po mestu vozil v gostem prometu in sem bil vedno v skrbeh, da se zdaj na koncu ne bi kaj zgodilo oziroma poškodovalo. Na srečo mi je uspelo vse tri varno pripeljati do konca tega dela poti, kjer sem bil za vožnjo odgovoren jaz, od zdaj naprej pa se prepuščamo drugim usposobljenim prevoznikom. Sedaj smo v hali za odhode na letališču Christchurch, kjer čakamo, da se vkrcamo na letalo za Auckland, prtljago smo že oddali in spet smo naleteli na novozelandsko vljudnost. Ker smo karte kupili preko interneta že v Sloveniji od slovenskega ponudnika, se tu na letališču nismo mogli elektronsko čekirati za polet. V trenutku je k nam pristopil predstavnik družbe New Zealand Air in nam zadeve uredil na šalterju, kljub temu, da ta še ni bil odprt za čekiranje. Zdaj imamo do odhoda še dobro uro, potem pa se začenja naslednji del našega potepanja, ki bo namenjen predvsem ogrevanju kosti (predvsem Menčinih) in kopanju, vremenska napoved za naslednje dni na Cookovih otokih je ugodna. Še bolj kot tople klime pa se Menca veseli prave postelje, ki bo vsekakor boljša, kot pa ta, na kateri je prebila 36 noči.

Letališče Christchurch - čakamo na odhod za Auckland

Kavica

Letališče Christchurch - pišem blog

Letališče Auckland, čakamo letalo za Rarotongo

Letimo proti Rarotongi

E noho ra – Na svidenje

Tako, pa se počasi zaključuje tudi zadnji dan našega potepanja po južnem otoku – jutri, 31. 7. 2012 ob 16.30 poletimo iz Christchurcha, z letalom NZ 532 do Aucklanda, od tam pa imamo ob 19.15 naprej polet proti Rarotongi, kamor prispemo 31. 7. 2012 ob 01.10 zjutraj. Ja, prav ste prebrali, prispemo isti dan, kot smo odleteli, to je 31. 7. 2012, samo nekaj ur prej – torej bomo potovali v času nazaj, ko se bomo vračali iz Rarotonge, pa bomo potovali v času naprej, to je posledica tega, da bomo menjali datumsko mejo. Danes nas je pričakal oblačen dan, ki se je kasneje spremenil v deževnega in še zdaj rahlo dežuje, ko zvečer po tukajšnjem času pišem poročilo današnjega dne. Z avtodomom smo se iz kampa odpravili proti mestecu Lyttelton, to je kraj, kjer so prvi naseljenci pokrajine Canterbury stopili na novozelandska tla. Tu pa je bilo tudi žarišče zadnjega potresa, kar je vidno na vsakem koraku. Mesto Lyttelton je tudi pristanišče za Christchurch in je zaradi tega tudi najprometnejše pristanišče južnega otoka. Zato so že leta 1867 zgradili železniško povezavo med mestoma, tako da so prebili vulkanski hrib Port Hills in zgradili železniški predor, ki mu je leta 1964 sledil še cestni predor. Ena izmed znamenitosti Lytteltona je bila tudi Lyttelton Timeball Station, ki je od leta 1875 naprej ladjam v pristanišču točno ob 13. uri kazala grinviški čas, danes pa te znamenitosti ni več, ker je bila ob potresu uničena, vendar jo nameravajo znova postaviti. Iz Lytteltona smo se odpravili še do kraja Sumner, ki leži na nasprotni strani Port Hillsa in tudi tu so posledice potresa vidne morda še bolj kot v Lytteltonu, saj je veliko hiš, ki so bile zgrajene na pečinah uničenih oziroma so morda celo zgrmele s pečin. Popoldne smo se odpravili še enkrat na kratek sprehod po Christchurchu, ki pa smo ga kar hitro zaključili, saj je vedno bolj deževalo. Preden smo odšli iz mesta, smo se še okrepčali s suvlakijem in nemškimi pečenicami. Na poti do kampa pa smo se ustavili še na bencinski črpalki, saj moramo jutri avtodom vrniti napolnjen z dizlom, medtem ko nam plinskih bomb ni treba napolniti, pa tudi avtodoma nam ni treba peljati v avtopralnico. Ko smo se poslavljali od severnega otoka, smo kar dvomili ali bo tudi južni otok na nas naredil tako močan vtis kot severni. Zdaj pa lahko zaključimo, da nas je vsekakor tudi južni otok navdušil in da je čas minil kot bi trenil, tako da smo polni vtisov, predvsem na čudovito pokrajino, lepo vreme, ki nas je spremljalo skoraj vso pot – danes je po dolgem času spet deževen dan, živali v naravnem okolju in seveda ne smemo pozabiti na prijazne in ustrežljive ljudi, ki so ti vedno pripravljeni dati kakšen nasvet ali pa te samo prijazno pozdravijo. Zaključna beseda bo sledila po koncu našega potepanja, vendar kakor ste verjetno lahko razbrali iz našega dosedanjega pisanja gotovo ne bo negativna, čeprav pa bomo morda imeli kakšno pripombo, saj kam pa pridemo, če bi bilo vse idealno. V preteklem režimu bi rekli, da je to »komunizem«, v sedanjem morda »najčistejša oblika neoliberalizma«, pred 200 leti pa »Utopia«. 

Lyttelton

Lyttelton - mesto kamor so prispeli prvi naseljenci

Sumner - hiše na robu previsa

Christchurch - Fast food

Christchurch Top 10 kamp - skupna kuhinja

Tea – dežela, zemlja

Tudi danes smo se zbudili v hladno jutro, vendar se mi ni zdelo, da bilo tako hladno kot včeraj. Receptorka mi je dejala, da je bilo danes zjutraj -5 stopinj. Iz Fairlie smo se po Inland Scenic road 72 odpravili proti našemu današnjemu cilju Christchurchu. Vozili smo po nekaterih nam že znanih krajih (pred 14-timi dnevi smo se delno po cesti od Raincliffa pa do Geraldine že vozili), večinoma pa po poti, ki je še nismo prevozili. Opazili smo, da so zdaj vrhovi gora pokriti s snegom, pred dvema tednoma pa še niso bili. Preden smo prispeli v Christchurch, smo se peljali mimo smučišča Mount Hutt (ki je glavno smučarsko središče za prebivalce Christchurcha) in se ustavili ob Rakaia Gorge, kjer si je reka Rakaia utrla pot čez gruščnat in peščen teren. Pogled na modro vodo reke, ki se napaja z ledenikov Južnih alp, je bil čudovit, pa tudi delta, ki si jo voda utre ob poplavah, je impozantna. Ob prihodu v Christchurch smo se najprej prijavili v kampu Top 10 Holiday park Christchurch, kjer bomo preživeli še zadnji noči na južnem otoku in se nato z avtodomom odpravili proti središču mesta. Ker je danes nedelja, ni bilo večjih težav, da bi našli parkirišče, ki je blizu centra mesta. 22. 2. 2011 je Christchurch ob 6. uri zjutraj po lokalnem času stresel potres, ki je presegal magnitudo 6,3 po Richterjevi potresni lestvici. Dobro leto po potresu je središče mesta še vedno zaprto, saj zgradbe, ki se nahajajo v tem predelu, niso varne ali pa jih bodo še popravili, večino stavb pa sistematično rušijo in med drugim je v načrtu tudi, da bi porušili eno glavnih znamenitosti Christchurcha, Chirstchurch Cathedral, ki je bila zgrajena med letoma 1864 in 1904 v neogotskem slogu. Ob prvem potresu se je zrušilo pročelje katedrale in tudi stolp je bil skoraj v celoti porušen, ob potresu, ki je bil nato še decembra istega leta, pa je bila katedrala še bolj poškodovana. Od takrat se krešejo mnenja med tistimi, ki želijo, da se katedrala obnovi in tistimi, ki želijo, da se katedrala poruši in zgradi na novo. Ob pogledu na vse te razrušene stavbe me je kar spreletel srh, kako težko je moralo biti ljudem, ki so preživeli potres, zapustili svoje domove in šli živet nekam na tuje in seveda kaj vse lahko naredi sila narave in kako nebogljeni smo ljudje dejansko proti njej. Glavne turistične znamenitosti so bile v centru mesta, ki je zdaj popolnoma porušeno in zato so postavili lično kontejnersko naselje izven cone nevarnosti, kjer lahko kupiš spominke, oblačila in druge potrebščine, dvigneš denar, pa tudi majhne Take-away restavracije so uredili. Prazno središče je povsod ograjeno z ograjo, na mestih kjer je ulica odprta, pa stoji vojska oz. narodna garda in nadzoruje, kdo vstopa v mesto duhov (prazne stolpnice, hiše, trgovine, parkirne hiše). Po sprehodu, ki me je dejansko navdajal s strahom in ne običajnim navdušenjem, smo se odpravili še v smeri botaničnega vrta, ki poteka večinoma ob reki Avon, kjer smo nahranili račke in ptice, ter si ogledali redke cvetoče rastline - kar nekaj se jih pripravlja na cvetenje, saj smo videli veliko že oblikovanih popokov. Tako smo zaključili naš nevsakdanji ogled mesta in se odpravili nazaj do kampa. 

Rakaia Gorge

Christchurch Cathedral

Christchurch

Christchurch - nakupovalni kontejnerji

Christchurch, tudi pozimi cveti v botaničnem vrtu

Aoraki - Mount Cook

Danes smo verjetno preživeli najhladnejšo noč na Novi Zelandiji. Električna peč v avtodomu je grela brez prestanka, skoraj vso noč, tako da nas ni zeblo, če pa nas bi, pa bi lahko prižgali še gretje na dizel. Zjutraj sta bili ogledali in njuni plastični ohišji zamrzjeni, kar se do zdaj še nikoli ni zgodilo. Pred še hujšim mrazom pa nas je verjetno obvarovala megla, ki se je vila že od včerajšnjega dne in nas je tudi zjutraj pozdravila in spremljala del poti, ko smo se peljali proti nacionalnemu parku Mount Cook. Park je dobil ime po gori Aoraki – Mount Cook, ki je visoka 3.755 metrov in tudi najvišja gora Nove Zelandije. Gora je svetinja za maorsko pleme Ngai Tahu. Po maorski legendi so gora in okoliški vrhovi nastali, ko je fant po imenu Aoraki s svojimi tremi brati želel z neba obiskati Papatuanaku (mater zemljo). Njihov kanu pa se je prevrnil in ko so splezali na njegov trup, so se spremenili v kamenje. V nacionalnem parku je kar 19 vrhov, ki so višji od 3.000 metrov. Tam smo se odločili, da se odpravimo na Hooker Valley Track, po kateri smo nato po dobrih dveh urah prišli do jezera, ki ga napaja Hooker glacier. Jezero je bilo skoraj popolnoma zaledenelo in v njem so se nahajale tudi majhne ledene gore, ki so se odlomile od Hooker glaciera. Ko smo se vrnili do avtodoma, sta bila Menca in Tilen že močno utrujena od hoje, jaz pa sem si želel ogledati še največji novozelandski ledenik, to je Tasman glacier, ki napaja tudi istoimensko jezero. Tako smo se odpeljali po Tasman Valley road do izhodiščne točke, kjer se je nato treba v dvajsetih minutah povzpeti do roba ledenika oziroma murene. Ker ni bilo kandidata, ki bi se na ta vzpon podal z mano, sem se odpravil sam in bil na koncu poti deležen čudovitega pogleda po dolini, v katero prihaja ledenik in na gore, ki jo obkrožajo. Tudi danes lahko rečemo, da imamo z vremenom res srečo. V mnogih potopisih po Novi Zelandiji in forumih sem bral, kako popotniki niso imeli sreče, da bi Mount Cook sploh ugledali, ker se je skrival za oblaki ali pa za megleno kopreno in tudi mene je skrbelo ali nam bo dana priložnost, da vidimo najvišjo goro te dežele. Popoldan smo se nato odpravili naprej v smeri Lake Tekapo, kjer smo si ogledali eno največkrat fotografiranih cerkva Nove Zelandije – to je Church of the Good Shepherd in bronast kip psa, ki so ga postavili v zahvalo živali, ki je pomagala človeku kultivirati to nekoč divjo pokrajino. Med vožnjo sem nato v vzvratnem ogledalu še večkrat uzrl Mount Cook in pomislil, da tako ko se mi poslavljamo od njega, tako se tudi približuje čas našega odhoda iz te čudovite dežele, ki nam bo ostala v trajnem spominu, predvsem po naravnih lepotah, prijaznih ljudeh in zanimivi kulturi. Menim, da je Nova Zelandija tudi ena redkih držav na svetu, ki je vsaj deloma ohranila in tudi spoštovala kulturo domorodcev (Maorov) in jim priznavala pravice in seveda tudi dolžnosti, kot tudi vsem ostalim državljanom. Seveda ni vse popolno in idilično in vsekakor obstajajo trenja med kulturama, toda če primerjam, kako so Avstralci ravnali s svojimi domorodci (Aborigini) ali Američani z Indijanci, se mi zdi, da se je tu veliko stvari uredilo in rešilo na miren način. Zdaj so nam ostali samo še trije dnevi, ki jih bomo preživeli na južnem otoku, od tega pa je zadnji dan namenjen pakiranju in pripravljanju prtljage, da ne bo presegala 23 kilogramov. Od Lake Tekapo smo se odpravili do našega današnjega cilja, to je Top 10 v kraju Fairlie, kamor smo prispeli malo po šesti uri zvečer. Ker na recepciji ni bilo nikogar, je na vratih pisalo, da naj se pozni prihodniki v kamp namestijo, kjer želijo, ostale formalnosti pa opravijo naslednji dan. 

Hooker Valley panorama

Mt. Cook oz. Aoraki

Hooker Valley

Hooker Valley

Menca in Mount Cook v ozadju

 

 

Tasman glacier in Lake Tasman

Lake Tekapo - Church of the Good Shepherd

Lake Tekapo - spomenik psu

Lake Tekapo

Roa - dolg

Preden smo danes zapustili Wanako, smo se ustavili še v Stuart Landsborough,s Puzzling Worldu, kjer smo si ogledali različne optične iluzije, med drugim tudi tridimenzionalne slike, sobo velikih in malih ljudi, sobo kjer voda teče navzgor in se kroglica za minigolf pomika v nasprotju z gravitacijo, z nižje točke proti višji. V tej sobi je Menci postalo v trenutku tako slabo, da je morala takoj ven. Kasneje, ko je prišla k sebi, je rekla, da je komaj prišla ven, saj je imela občutek, da se bo morala odplaziti po vseh štirih. Potem, ko je bila spet pri močeh, smo šli zunaj še po 1,5 km (če ti ga uspe prehoditi brez napačnega zavoja) dolgem labirintu »Great Maze«, pri katerem se moraš povzpeti na vsakega od štirih stolpov, ki se nahajajo v vsakem kotu pravokotnega labirinta. Kot sem dejal, je labirint dolg 1,5 km, vendar če ga prehodiš, narediš od 3 do 4,5 km. Nama s Tilnom ga je uspelo rešiti, Menca pa je po tretjem vogalnem stolpu obupala in šla čez zasilni izhod iz labirinta. Po cesti št. 8, ki je pozimi včasih tudi zaprta, smo se nato odpeljali čez Lindis Pass po zanimivi rjavi, travnati in kamniti pokrajini. Na srečo je bila cesta prevozna, veliko pa je bilo priložnosti za občasne postanke, tako da smo posneli in poslikali razne zanimive podrobnosti. Danes smo se nameravali ustaviti v Top 10 kampu v Omarami, vendar smo ugotovili, da bo sonce vsaj še dve uri lepo sijalo. Tako smo se odločili, da se odpeljemo še do 30 km oddaljenega kraja Twizel in naprej do jezera Pukaki, kjer naj bi imeli lep razgled proti najvišji gori Nove Zelandije, Mt. Cooku. Preden smo prispeli v Twizel, se je ob zelo sončnem dnevu, naenkrat pred nami postavila meglena zavesa, na obrežju jezera Pukaki pa se je razblinila, tako da smo imeli čudovit pogled na jezero in mogočni Mt. Cook v daljavi. Po obvezni foto in video seansi smo se odpravili nazaj v megleno zaveso, do 10 kilometrov oddaljenega Twizla, kjer smo se namestili v kampu Lake Ruataniwha Recreation Reserve. 

Wanaka Puzzling World

Wanaka Puzzling World - Tilen me je prerastel

Lindis Pass

Lake Pukaki in Mount Cook

Lake Pukaki

Atua – duh, bogovi

Včeraj zvečer je Tilen gledal vremensko napoved za smučišče Cadrona za današnji dan in napoved je bila, da bo oblačno in da bo snežilo. Ker smo smučarsko karto že kupili, smo upali, da vreme le ne bo tako zelo slabo. Zjutraj pred sedmo pa je zazvonil telefon, v katerem imamo novozelandsko sim kartico. Klical nas je prevoznik, ki naj bi Tilna ob osmi uri zjutraj pobral pred recepcijo kampa in ga odpeljal na smučišče. Zanimalo ga je, če gre Tilen smučat na Cardrono ali na Treble Cone. Povedali smo mu, da ima kupljeno karto za Cardrono in da je tudi smučarska oprema že plačana in rezervirana na smučišču. Vsekakor nas je hotel prepričati, da bi bilo bolje, če bi šel na Treble Cone. Zanimalo ga je tudi, koliko je star in če smo prepričani, da bo lahko smučal sam, na koncu je le popustil in dejal, da naj bo Tilen ob osmih pripravljen. Malo pred osmo je že prispel osebni prevoz za Tilna, ki je bil edini potnik za to smučišče in v tem grmu je tičal zajec, zakaj so nam hoteli Cardrono odsvetovati. Ker toliko pišem o tem, kako imamo srečo z vremenom, moram tudi danes omeniti, da nas je pričakal jasen in hladen dan, skoraj brez oblačka – tako da so vremenarji spet zgrešili napoved in to ni bilo prvič, saj smo opazili, da so se že večkrat zmotili, so pa včasih tudi zadeli. Tilen je tako danes imel odlično smuko, z malo smučarji, saj je večina verjela napovedi, pa tudi vrnil se je živ in zdrav in je tako imel osebni prevoz samo zase (kot da bi se peljal s taksijem). Midva sva zajtrkovala po Tilnovem odhodu, nato pa sva se odpravila do Cromwella, kjer so nekoč iskali zlato, danes pa je tu središče sadjarstva. Leta 1993 so v bližini mesta dokončali jez in da voda ne bi zalila starega dela mesta, so ta del preselili (kamen po kamen) na višje ležečo točko in ga ponovno zgradili, tako da je danes na ogled turistom. V teh stavbah je prikazano, kaj so v njih delali v preteklosti (prodajalna, tiskarna, trgovina ipd.), izkoristili pa so jih tudi tako, da so jih dali v najem, hkrati pa se tu odvija tudi turistična dejavnost (prodaja domačih izdelkov, kavarnica, zlatarna …). Po ogledu Cromwella sva se ob reki Clutha vračala proti Wanaki, vendar sva pred tem zavila še do jezera Hawea, ki je eno najlepših jezer na južnem otoku, globoko do 410 metrov, vendar je bila danes gladina vode vsaj deset metrov nižja, saj jo očitno lahko uravnavajo. Letošnjo zimo je tudi manj padavin, verjetno pa se spomladi in poleti, ko se v gorah topi sneg, vodna gladina spet dvigne. Nato sva se odpravila nazaj do kampa, tako da sva se vrnila po tretji uri, malo pred peto pa se je vrnil še Tilen, tako da se je Menci odvalil kamen od srca zaradi skrbi, če bo z otrokom na smučanju vse v redu. In tako smo bili vsi trije živi in zdravi spet skupaj v avtodomu. Proti večeru nas je potem poklicala Tesa in nam sporočila žalostno novico, da nas je zapustil naš hrček oz. da je poginil od starosti. 

Tilen sam na Cardroni

Mt. Cardrona

Cromwell

Cromwell

Kavica v Cromwell-u

Cromwell

Lake Hawea

Lake Wanaka

Maunga – gora, hrib

Danes pa smo vstali kakšno uro bolj zgodaj kot običajno, saj sva morala s Tilnom že ob osmi uri počakati pred recepcijo kampa, kjer naju je pobral avtobus in odpravili smo se na smučišče Cardrona, kamor smo prispeli ob deveti uri, tako da se je najina smučarija lahko pričela točno. Na gori naju je pričakalo rahlo vetrovno in oblačno vreme in občasno se je priplazila tudi rahla megla, definitivno so bili pogoji za smuko danes slabši kot včeraj, ko je bilo vse skoraj že kičasto. Smučala sva ves dan in zaključila ob štirih popoldan, ko naju je avtobus spet odpeljal nazaj do kampa. Menca je med tem ostala v kampu in se odpravila na daljši sprehod do Wanake (kamp je od mesta oddaljen približno 4 kilometre), kjer si je malo ogledala mesto in med sprehodom nahranila race v jezeru Wanaka. V mestu prevladujejo športne trgovine, ki ponujajo predvsem smučarsko opremo, drugače pa en sam dolgčas. Proti večeru pa nekatere lokalčke napolnijo smučarji, ki se vračajo s Cardrone. 

Jezero Wanaka

Slovenc na Cardroni

Selfie

Jezero Wanaka

Ao – oblak

Danes pa je Tilen predčasno praznoval svoj 14. rojstni dan, saj 24. julij na Novi Zelandiji nastopi kar 10 ur prej kot v Sloveniji. Zdaj je v tem obdobju, ki je po njegovem mnenju verjetno najtežje (nihče ga ne razume oz. ne posluša, začenjajo se srčne težave, mozolji in še cel kup drugih skrbi…), čez leta, ko se bo spominjal nazaj, pa bo morda pomislil, da so bila to najlepša, brezskrbna leta – takšna je pač ta puberteta, vsak mora enkrat skozi njo. Za darilo sva imela danes v načrtu zanj presenečenje - popoldansko smučanje na enem najboljših smučišč Nove Zelandije na Cardroni. Seveda je pred tem sledil že utečen jutranji urnik (teče že peti teden našega bivanja v avtodomu) zajtrk, pomivanje posode, odtakankanje umazane in natakanje sveže vode in vožnja proti naslednjemu cilju, to je za danes bila Wanaka, ki je od Queenstowna oddaljena cca. 80 kilometrov. Naš današnji prvi cilj je bil ogled Arrowtowna, kjer so se pred mnogimi leti naselili prvi iskalci zlata, ogledali pa smo si zelo dobro ohranjeno staro mestno jedro in kitajsko vas. V času zlate mrzlice od 1860 dalje, je v Arrowtown prispelo precej Kitajcev, ki so želeli zaslužiti oz. obogateti z zlatom. Ker v mestu niso bili sprejeti ravno odprtih rok (belci so jih imeli za konkurente, saj so bili zelo delovni in tudi uspešni), so se naselili v svojem getu ali kot danes imenujejo delno ohranjene zgradbe, v t.i. kitajski vasi. Danes smo v Arrowtownu prvič začutili pravi zimski mraz, saj naselje leži v senci hriba, tako da zimsko sonce bolj malo posije sem in temperatura se ni dvignila nad 0 stopinj, mislim, da je bilo kar nekje med -5 in -3 stopinjami. Pot smo nato nadaljevali v smeri Wanake, vendar smo v vasi Cardrona zavili proti Snow parku Cardrona. Vožnja po makadamski in serpetinasti cesti z avtodomom ni bila preveč udobna, saj je vse škripalo in ropotalo. Tilen je že po nekaj metrih ugotovil, da smo zavili s poti in začuden začel spraševati, kam gremo. Povedala sva mu, da bo lahko že za svoj rojstni dan (sedaj je tudi v Sloveniji že 24.julij) smučal na Cardroni. Po cca. 15 kilometrih smo tako prispeli do smučišča, kjer sva si s Tilnom kupila popoldanski smučarski karti in še celodnevno za oba za jutri in celodnevno za Tilna za pojutrišnjem. Seveda sva si morala sposoditi tudi smuči in pancarje, saj ne bi imelo smisla te opreme tovoriti z letalom iz Slovenije. Zaradi pomanjkanja snega je sneg na smučišču večinoma umeten, razen na delih, ki jih ne teptajo, pa tudi tu in tam se najde kakšna ledena plošča. Dobil pa sem informacijo, da ima to smučišče še najboljše snežne razmere na južnem otoku. Vreme je bilo pa odlično, skoraj brez oblačka, tudi vetra ni bilo in napoved za naslednje dni je enaka. Med najinim smučanjem je Menca v avtodomu počivala (brala in malo surfala po internetu) in tako smo bili vsi po svoje zadovoljni. Po smučariji smo se odpravili do Wanake, kjer smo kupili avtobusni karti za naslednja dva dni, saj se mi ne da cijaziti po tako slabi cesti (kljub zelo dobrim vremenskim razmeram, saj ni nič ledena) z avtodomom gor in dol. Tako bosta naslednja dva dni avtodom in Menca ostala v Wanaki, v četrtek pa se jima bom pridružil še jaz. Tudi danes smo se ustavili v Top 10 kampu, kjer bomo ostali naslednje tri dni. Zvečer smo nato še razrezali torto in z Menco sva Tilnu v duetu zapela »happy birthday« (ubogi otrok kako mora trpeti – saj kot sem že na začetku dejal, so to zdaj zanj najtežja leta). 

Arrowtown

Arrowtown

Na poti proti Wanaki

Smučišče Cardrona

Smučišče Cardrona

Smučišče Cardrona

Smučišče Cardrona

Smučišče Cardrona

Tilen jih ima 14