Iwi – pleme

No pa smo zaključili zadnji dan našega potepanja po severnem otoku, jutri zjutraj ob 8.15 po lokalnem času odplujemo iz Wellingtona s trajektom Kaitaki družbe Interislander in ob 11.40 po lokalnem času se bomo izkrcali v Pictonu, od koder bomo pričeli naše potepanje po južnem otoku. Danes smo večino dneva namenili muzeju Nove Zelandije »Te Papa Tongarewa«, ki v šestih etažah predstavlja državo (geologijo, etnologijo, rastlinstvo, živalstvo). Ob vstopu v muzej, ki je bil zgrajen leta 1998 (v letu Tilnovega rojstva), nas pozdravi napis »Nau mai, haere mai – pridi in raziskuj«. Ena pomebnejših nalog, ki bi jo naj muzej imel, je ta, da predstavlja povezovanje kultur. Seveda si je v enem dnevu nemogoče ogledati vse zbirke, zato smo se osredotočili na geološko zgodovino dežele, obdobje prihoda Maorov in njihovo kulturo in obdobje zadnjih sto let. Druge zbirke kot so pacifiška kultura, skulpture, Passports smo samo na kratko obhodili. V muzeju je trenutno tudi gostujoča razstava maorskih ogrinjal, ki prikazuje različne metode izdelave ogrinjal in kakšen pomen so imele posamezne poslikave, v sliki in besedi so predstavljene pomembne maorske osebnosti, ki so ta ogrinjala ob različnih priložnostih nosile. Po obisku muzeja smo bili že kar močno utrujeni, zato naju je Tilen zapustil, midva z Menco pa sva se odpravila še na pozen popoldanski ogled mesta, kjer sva si ogledala staro vladno stavbo, parlament (ki je sestavljen iz treh stavb), novejšem delu pravijo tudi Beehive (čebelnjak oziroma čebelja košara) in katedralo St. Paul – ki jo danes imenujejo Old St. Paul in je bila zgrajena leta 1866 v stilu neogotike. Celotna cerkev je iz lesa in je bila v 80-tih letih prejšnjega stoletja popolnoma obnovljena (odstranili so različne lesne škodljivce) in je na naju naredila izjemen vtis. Ko pomislimo, kaj vse smo v tem kratkem času (slabih dveh tednih) videli na severnem otoku, lahko rečemo, da smo videli ogromno, spoznali kulturno in zgodovinsko dediščino, pokrajino in naravne znamenitosti, tako da nas je dežela zaenkrat navdušila. Z Menco ugotavljava, da bi lahko še več časa preživeli na severnem otoku, saj je še toliko krajev in stvari, ki bi bile vredne ogleda in smo jih pač namenoma izpustili (Tongario National Park, Waitomo caves; East Cape…) zato, da se bomo lahko posvetili tudi južnemu otoku. Vedno se je težko odločiti, kaj bi pogledali, ko veš, da greš v deželo, v katero se verjetno ne boš več vrnil in imaš na razpolago samo omejeno število dni in moraš delati kompromise med željami in možnostmi. Zdaj ko nas je severni otok že tako navdušil, pa nas navdaja ta nelagodni občutek, da morda južni otok na nas ne bo naredil takšnega vtisa in nam bo potem žal, da smo premalo časa posvetili severnemu otoku. Vendar ta razmišljanja pustimo sedaj na strani in počakajmo še dobre tri tedne in potem bomo naredili končni obračun. Opažanja in manj pomembne zanimivosti, ki smo jih opazili na severnem otoku: na cestah nimajo narisanih prehodov za pešce in potem kar malo strahoma prečkaš cesto (v večjih mestih so seveda semaforji). Ob večjih cestah imajo v smeri vožnje na levi strani table z zanimivi napisi, ki opozarjajo na varnost v prometu, npr,: never drive tired, wise drivers safe lifes, watch out-bikes about …, seveda vozijo po levi, volani pa so na desni; v mnogih prehrambenih trgovinah imajo posebej zaposlene, ki stojijo ob blagajnah in ti zlagajo nakupljene stvari v vrečke, včasih pa to počno kar blagajničarke. Skoraj vsako stvar ti želijo dati v svojo vrečko, ki so seveda čisto navadne in se čudijo, če rečeš, da to ni potrebno. Potem te seveda takoj povprašajo, od kod si in ko poveš, da iz Slovenije, navadno ne vedo, kje je to, vendar tega ne pokažejo, tisti redki, ki vedo, pa so verjetno res imeli že opraviti s kakšnim Slovencem. V enem večjih kampov v Taupu smo celo naleteli na gospodično, ki za našo deželico sploh še ni slišala in je tudi ni imela v naboru možnih držav v računalniku. Takoj je ustavila ves postopek glede urejanja naše dokumentacije za namestitev v kampu in šla nekam nazaj povprašat, kaj naj naredi. Slišali smo, da ugotavljajo, da je naša država verjetno nekje pri Cipru. No nazadnje je le izpeljala celoten postopek, mi pa smo ji priporočili, da naj njihov računalničar napako popravi; glede ločevanja odpadkov niso preveč obsedeni. Seveda so v kampih koši za ločevanje, še več pa je tistih na katerih piše mixed rubbish in vanje lahko odvržeš vse. Po drugi strani pa se jim zdi zelo pomembno varovanje okolja in ko greš na letališču čez vse mogoče kontrole, je zelo pomembno, kako čiste imaš čevlje, pregledajo ti podplate in tudi vse ostale čevlje, ki jih imaš med prtljago. Ob vstopu v gozdove, kjer so kauri drevesa, pa si moraš podplate celo umiti; pipe v javnih straniščih so ločene – tako kot v Angliji, posebej za mrzlo in vročo vodo in potem nekako mešaš to vodo v dlaneh, saj je vroča voda ponavadi zelo vroča; seveda pa smo ugotovili, da tako prijaznih ljudi še nismo srečali, čeprav smo prepotovali že velik del Evrope. Do zdaj so se nam zdeli zelo prijazni Irci, Islandci in Grki, zdaj pa bi dali prebivalce NZ daleč na prvo mesto.

Wellington - Te Papa

Wellington - Te Papa

Te Papa - replika maorske hiše

Wellington - parlament Beehive

Wellington - Old St. Paul,s