Pakehe - tujec, človek evropskega porekla

Iz južnega predmestja Aucklanda smo se odpravili neposredno proti polotoku Coromandel, ki je v zadnjih dveh stoletjih moral prenesti posege Evropejcev v svoje naravno okolje. Najprej so prišli gozdarji, ki so posekali skoraj vsa kauri drevesa, tako da je skoraj celoten polotok bil en sam golosek, delno se posledice tega vidijo še danes, ko se ponekod vidi, da so bili naknadno posajeni ogromni nasadi enovrstnih dreves, ki so podobne našim smrekam. Drug razlog pa je bil, da so leta 1852 v bližini mesta Coromandel odkrili zlato, tako se je to majhno mestece v zelo kratkem času povečalo za nekaj tisoč prebivalcev. Danes na te čase spominjata muzeja rudarstva v kraju Thames in Coromandel. Polotok Coromandel nas je glede barvitosti in tudi konfiguracije obale zelo spominjal na Ring of Kerry in Ring of Beara na Irskem, pokrajina pa je bila tu še lepša zaradi mnogih otočkov, ki so posejani ob obalah tega polotoka. V kraju Coromandel smo se odpravili na izlet z zelo ozkotirno železnico (ne vem, če je razmak med tiri večji od 40 centimetrov), ki nas je popeljala čez pragozd do razgledne točke, od koder smo imeli lep razgled na kraj Coromandel in otoke, ki ležijo pred njim. Preden smo odšli na izlet s Driving Creek Railway and Potteries, smo si v bližini ogledali še nekaj kauri dreves, med njimi tudi siamska dvojčka. Iz Coromandla smo pot nadaljevali proti Hot Water Beach, kjer smo se ustavili v istoimenskem Top 10 Holiday Parku. Kraj je znan po tem, da lahko na peščeni plaži odkriješ vrelce vroče vode in če te vrelce premešaš z hladno morsko vodo, dobiš odlično vodo za namakanje – seveda sva s Tilnom to preizkusila in nama je tudi uspelo, le Menca je bila zadržana – seveda je potrebno povedati, da sva to počela ob 8.uri zvečer, v popolni temi, nato pa sva na koncu noge malo namočila še v hladnem Pacifiku.

Polotok Coromandel

Polotok Coromandel

Driving Creek Railway

Pogled na otočke polotoka

Hot water Beach

Tane Mahuta – bog gozda

Danes je bil na sporedu rastlinski dan, popolnoma posvečen drevesu kauri, ki je po zaslugi ljudi skoraj že izginilo z obličja zemlje. Razlog temu je kvaliteta lesa in smola, ki jo proizvaja iz svojih ran. Smola je zelo podobna jantarju in tudi v njej se najdejo žuželke, ki se ujamejo v njej. Ko so v 19. st. skoraj popolnoma izginila drevesa kauri, so smolo teh dreves začeli iskati v zemlji, tako da so v močvirnata tla zapičili dolge palice – to delo so večinoma opravljali hrvaški imigranti, ki so se potem, ko je tudi ta industrija zamrla, začeli ukvarjati z vinogradništvom in vzrejo zelenjave. Polirano smolo dreves kauri danes prodajajo kot priljubljene spominke. Tako nas je današnja pot zanesla v Waipoua Forest, kjer smo si najprej ogledali največje kauri drevo, ki ga Maori imenujejo Tane Mahuta – bog gozda, visoko je 51 metrov in obsega kar 14 metrov. Starost tega drevesa ocenjujejo na 1.500 let. V Trounsen Kauri Parku smo si ogledali še več kauri dreves in neuspešno upali, da bi morda srečali kivija, ki naj bi v teh gozdovih gnezdil, vendar nismo imeli te sreče, saj so te ptice zelo plašne in se večinoma gibljejo ponoči. Zanimivo je bilo videti, kako Novozelandci skrbijo za čistočo tega gozda, saj so ob vhodu v gozd postavili nekakšne mini tuše, s katerimi si moraš očistiti čevlje in jih na koncu še pokrtačiti. Ob zaključku današnjega rastlinskega dneva smo se ustavili še v Matakohe, kjer smo si ogledali »The Kauri Museum«, kjer je razstavljena celotna zgodovina izkoriščanja teh zanimivih dreves in današnja politika ohranjanja teh dreves. Ker smo ravno pri rastlinah, bi vam ob zaključku predstavil še četrtega člana, ki prebiva v našem avtodomu, to je naša potujoča bazilika, ki nam izboljša skoraj vsako jed. Iz Matakohe smo pičili naravnost v smeri Aucklanda, kjer smo se za eno noč ustavili v Matakohe Top 10 Holiday Parku.

Kauri Muzej

Tane Mahuta

Ogromna praprot

Samopostrežba

Kauri park

Naša bazilika

Pohutukawa - božično drevo

Končno prva noč, ki sem jo v celoti prespal, do sedaj sem se ponoči okrog pete zjutraj vedno prebudil in sem potreboval celo uro preden sem lahko spet zaspal. Iz Pukenui smo se odpravili proti skrajnemu severu Nove Zelandije Cape Reinga. Ob načrtovanju tega našega potovanja sem dolgo kolebal ali se splača odpraviti tako daleč na sever in izgubiti celoten dan, ki bi ga lahko kako drugače porabili, sedaj ko pišem potopis današnjega dne, lahko samo rečem, da smo se pravilno odločili. Na Cape Reinga nas je pričakalo lepo, vendar vetrovno vreme, tako da smo imeli čudovit razgled na Tasmansko morje in na Tihi ocean, ki se tu na tem mestu prepletata, kar je zelo dobro vidno tudi na vodni površini. Za Maore je Cape Reinga posvečen kraj, saj naj bi po njihovem izročilu duše umrlih po koreninah drevesa Pohutukawa, ki se nahaja na skrajnem rtu nedaleč od svetilnika, odšle v njihovo domovino to je Hawaiki, kraj od koder je na Novo Zelandijo po legendi prišel tudi prvi Maor Kupe. Drevo Pohutukawa imenujejo Novozelandci božično drevo, ker ima v zgodnjem poletju (to je adventni čas) na svoji široki krošnji rdeče cvetove. Ob poti nazaj smo se ustavili še na peščenih sipinah pri kraju Te Paki in se na nje tudi povzpeli in tako imeli lep razgled do Ninety Mile Beach. V Kaitaia smo se ustavili, da se je Tilen v KFC oskrbel z kosilom nato pa smo pot nadaljevali do kraja Opononi, kjer smo prenočili v Opononi Holiday Parku – ta nas je rahlo razočaral, saj glede na ceno nudi zelo malo. Jutri si bomo ogledali Kauri drevesa.

Letim visoko v nebo

Cape Reinga

Stik Tasmanskega morja in Pacifika

Tudi Menca je poletela

Waka Taua – bojni kanu

Danes je bil na vrsti eden od »must to see« krajev na Novi Zelandiji in sicer kraj Waitangi Treaty Grounds. V zgodovino se je kraj zapisal 6. februarja 1840, ko so v hiši Škota Jamesa Bubsya podpisali pogodba iz Waitangija. S to pogodbo je Nova Zelandija postala del kraljevine Velike Britanije in kar je pomembnejše, njeni prebivalci so postali enakopravni člani kraljevine – torej tudi Maori. Vsako leto tako Kiwiji 6. februar praznujejo kot državni praznik imenovan Waitangi Day. Najlepše pri ogledu celotnega kompleksa je bilo to, da smo imeli čudovito vreme in da ni bilo skoraj nobenih obiskovalcev, tako da smo lahko bolj ali manj uživali ob petju ptic , šumenju vetra in pogledu na Bay of Islands. Ko smo zapuščali Waitangi, smo se ustavili še ob Haruru Falls ter nato pot nadaljevali proti Kerikeri, kjer smo se ob poti ustavili in si nakupili svežih mandarin – ja v Novi Zelandiji na severu pozimi obirajo mandarine, se pozna, da imajo subtropsko klimo. V Kerikeriju smo si ogledali najstarejšo še ohranjeno zidano stavbo na Novi Zelandiji, Stone Store iz leta 1835 in drugi najstarejši misijon na Novi Zelandiji, Mission House iz leta 1819. Ko pomislim na te letnice, se šele dobro zavedam, kako smo lahko ponosni na našo zgodovino, ki sega tisoče let nazaj. Iz Kerikerija smo pot nadaljevali mimo Whangaroa Baya in Doubtless Baya v smeri proti severu, do kraja Pukenui, kjer smo se za to noč ustavili v Holiday Parku. Jutri odrinemo do skrajne severne točke Nove Zelandije, do Cap Reinga. Danes smo prvič poskusili krompir »Kumara« - ki je bolj sladek, vendar zelo dober, ga lahko samo priporočamo.

Mandarine v Kerikeri

Waitangi

Treaty Grounds - Waitangi

Maorske rezbarije

Haruru Falls

Stone Store - najstarejša zidana stavba na NZ

Whangaroa Bay

Hongi – Maorski pozdrav z dotikanjem nosov

Hongi – Maorski pozdrav z dotikanjem nosovKaj naj rečem, noč je bila dolga, celo tako dolga, da smo spali do 11. ure, ko nas je prebudil dež, tako da ni bilo nič s pričakovanim pogledom na Pacifik iz prve vrste. Očitno se nam je pomanjkanje spanca poznalo bolj kot smo (sem) pričakoval. Kamp bi sicer morali zapustiti, do 10. ure dopoldan, tako pa smo ga šele okoli 12. ure – prijazni Kiwiji nam niso nič težili, mi pa tudi nismo posebej spraševali. Ker še nismo zajtrkovali, smo se že po nekaj kilometrih ustavili na počivališču v kraju Waiwera, kjer smo najprej pozajtrkovali in nato nadaljevali vožnjo v smeri Wangharei, kjer smo si ogledali Whangarei Falls – to je 26 metrski slap, kjer si je voda reke Waitangi utrla pot skozi vulkanske kamnine. Ob obisku slapu sem ob pogledu na visoke praproti, drevesa in palme imel občutek, kot da bi potoval v zgodovino zemlje, milijone let nazaj in sem čakal samo še na T-Rex-a, ki se bo pokazal za kakšnim ovinkom. Vožnjo smo nadaljevali proti severu v smeri Paihia, kjer smo se ob poti ustavili še v Kawakawi, da smo si ogledali umetnino največjega novozelandskega umetnika – arhitekta in slikarja, ki je po rodu Avstrijec, Friedensreicha Hundertwasserja, ki je večino svojega življenja preživel na Novi Zelandiji, kjer je tudi pokopan. No, in umetnina je – stranišče, na Dunaju je umetnik ustvaril Hundertwasser Haus, pa tudi na enem od avtocestnih počivališč je oblikoval stranišče. Med tem časom se je že stemnilo, zato smo si poiskali prenočišče v bližini Haruru Falls in Waitangi Treaty Grounds. Za današnji dan lahko zaključim, da je bil bolj kratek ;) vendar vsekakor zanimiv, srečali smo prodajalca, ki je študiral v Ljubljani, zvečer dobro razpoloženega receptorja v Twin Pines Tourist Parku in vremensko smo imeli vse od dežja, sonca in vetra.

Zaliv Waiwera

Naša Kea

Whangarei Falls

Hundertwasser WC v Kawakawi

 

Kia Ora

Kia Ora Pa smo srečno in zdravo prispeli v deželo dolgega belega oblaka. Menco in Tilna daje jetlag, medtem ko sem se mu jaz izognil tako, da sem na letališču Brisbane odspal tri ure. Proti pričakovanjem nam je sam let od Benetk do Nove Zelandije minil zelo hitro – ves čas ti na letalih Emirates ponujajo nekaj za pod zob, pa tudi pijače dobiš kolikor si želiš (tudi vina in piva), programska ponudba na njihovih letih je odlična (od filmov, nadaljevanjk pa do igric). Nova Zelandija – točneje Auckland nas je pričakal obsijan s soncem, vmes so bili tudi oblaki. Kar smo videli do sedaj je vse zeleno in tudi temperature so čez dan prijetne (do 15-16 st.). Najprej je sledil prevzem avtodoma in nato naskok v najbližnji Supermarket, sledila je vožnja do Top 10 Holiday parka v Orewi, ki leži v neposredni bližini Aucklanda. Avtodom smo lahko postavili v prvi vrsti do obale, kako to izgleda ob sončni svetlobi, pa bomo videli šele jutri. Lep pozdrav in lahko noč vam želijo potepuhi.

Zbrani pred odhodom v Benetkah

Nekje na poti proti Dubaju

<

Letenje te utrudi

Prispeli smo v NZ

Zadnja noč pred odhodom

Pa je prišel zadnji dan pred odhodom. Napetost že kar nekaj dni narašča, tako da bo verjetno tudi današnja noč bolj nemirna. Kovčki so pripravljeni in stehtani, popis prtljage je bil večkrat pregledan, zdravila takšna in drugačna popisana, hrčka smo odpeljali na počitnice k Tesi. Jutri nas Tesa in Luka (Tesin najdražji) zjutraj odpeljeta na letališče v Benetke. Čakata nas dva naporna dneva - cca. 24 ur letenja in 12 ur prestopanja in čakanja na letališčih in še 10 ur časovnega zamika in tako smo pri skoraj dveh dnevih. Bomo videli, kako bo na nas vplivala ta časovna razlika. Toliko za danes.

Sedaj pa bo že skrajni čas, da nas predstavim. Topolovci iz "Totega" Šenčurja (ata in mama imata štajersko geografsko poreklo) smo po spolih pošteno razdeljeni - dve ženski in dva moška. Mama Menca in ata Dardo zelo rada potujeva (če bi finančne razmere dovoljevale bi še mnogo več) in na najinih potovanjih se nama pridružita najina otroka, Tesa, "moja najljubša hči" in Tilen "moj ta mali". Zadnja leta nas Tesa na naših potepanjih ne spremlja več, saj poleg študija in dela na kmetiji nima več časa, iskreno pa tudi pove, da jo s "ta starimi" ne vleče več na potovanja. Naša raziskovalna žilica nas je vlekla že po mnogih državah Evrope (od Krete na jugu, do Islandije na skrajnem severozahodu naše celine), za letos pa sva se z mojo "drago" v čast najinega skupnega srečanja z modrim možem Abrahamom odločila za medcelinski potep v deželo dolgega belega oblaka, kjer bova skupaj s Tilnom Novo Zelandijo raziskovala z glavo obrnjeno navzdol ;). Naše potovanje začnemo v soboto 23.6.2012, ko se bomo v popoldanskih urah odpravili iz Benetk najprej do Dubaja, kjer prestopimo na letalo za Auckland (vmes imamo cca. 7 urni postanek v Brisbanu), kamor prispemo v ponedeljek, 25.6. v opoldanskem času. Nato sledi najem avtodoma in po načrtih najprej pot proti severu - do skrajne severne točke Cape Reinga (čeprav bi dejansko naj bila najbolj severna točka bolj vzhodno). Nato sledi nadaljnje odkrivanje severnega otoka. Iz Wellingtona nameravamo prečkati Cook Strait in nato raziskovati še južni otok. Potepanje po južnem otoku bomo po načrtih zaključili 31.7.2012, ko bomo iz Christchurcha odleteli najprej do Aucklanda in nato naprej do Cookovih otokov, kjer ostanemo do 4.8. in upamo, da si bomo v tem času ogreli kosti (kajti tam doli je dobesedno vse obrnjeno na glavo in je sedaj v Novi Zelandiji zima). Tako bomo 5.8.2012 s Cookovih otokov poleteli nazaj v Auckland, kjer ostanemo do 7.8, ko preko Dubaja poletimo do Benetk in se vrnemo domov. Če nam bodo sodobne komunikacije omogočale povezave s širnim svetom, se vam nameravamo na tem blogu oglašati in vam sporočati naša najnovejša odkritja v sliki in besedi.

Nova Zelandija in Cookovi otoki

Sedaj pa samo še slabe tri tedne do pričetka našega potepanja. Potovalna mrzlica počasi že narašča. Družinsko zavarovanje za celo leto smo uredili, nabavili smo Top 10 Holiday pass - s katerim bomo imeli popuste v kampih, trajektu in pri nekaterih znamenitostih. Ta teden na AMZS uredim mednarodno vozniško.