Včeraj, ko smo se odpravili z FJ Glacierja, sem med potjo opazil, da imamo na voznikovi strani na vetrobranskem steklu poškodbo – v steklo je priletel kamen in naredil za pol centimetra veliko prasko in zraven sta bila še dva kraka, dolga kakšen centimeter. Zaradi te poškodbe smo danes poklicali družbo, ki je s strani KEA pooblaščena za popravilo takih poškodb in se dogovorili, da se dobimo v Kaikouri, kjer bodo poškodbo popravili. Ko smo prispeli v Kaikouro – to je bil tako ali tako naš današnji cilj, smo po telefonu poklicali pooblaščeno družbo. Nekaj minut po klicu je na parkirišče prispel delavec pooblaščene družbe za popravila vetrobranskih stekel in nam ga v pol ure popravil, tako da smo lahko nadaljevali naše potepanje. Kot sem omenil, smo bili danes namenjeni v Kaikouru, kjer smo si nameravali ogledati kolonijo tjulnov in njihovih mladičev in vsekakor poskusiti Crayfish (raroga), ker naj bi prav tu imeli najboljše. Kaikoura je znana tudi po tem, da je tu možno videti kite, saj se obala v tem delu hitro in zelo strmo spusti do globine 1.600 metrov in zato je tu zelo velika populacija planktona, sip in rib. Mence vožnja z ladijo na noben način ne navdušuje, midva s Tilnom pa sva bila na Whale Watching tako ali tako že na Islandiji in tako smo se odločili, da na ogled kitov ne gremo. Zato smo se odpeljali približno 22 kilometrov proti severu, kjer smo si na Ohau Point ogledali kolonijo tjulnov, ki je bil začinjen še s to posebnostjo, da so nam lokalci svetovali, naj se od te točke odpeljemo samo še kilometer naprej, kjer bomo nato po petih minutah hoda v soteski pod slapom s sladko vodo odkrili mladiče tjulnov, ki se tu učijo prvih veščin plavanja. Z malo skepse smo se odpravili do opisanega mesta, od koder smo nato še hodili skoraj pet minut po gozdu, ko smo videli dejansko neverjeten prizor – vsaj 15 – 20 mladih tjulnov se je kopalo in igralo v malem tolmunu, v katerega voda pada z 20 metrov visokega slapu. Mladičem si se lahko približal na pol metra, potem pa so se raje umaknili. Mladiči se vsako leto v zimskem času s plaže odpravijo na to mesto in se po nekaj dneh vrnejo na plažo k staršem, da se nahranijo ter se nato spet vrnejo k tolmunu. Preden smo se odpravili na ogled tjulnov, smo se ustavili še pri Nins Bin – to je »restavracija« (v prikolici), kjer ti postrežejo s sveže ulovljenimi in kuhanimi rarogi, ki jih imajo shranjene v škatli in na vsakem je številka – ta številka pomeni ceno, ki se giblje od 40 NZD pa do takšnih primerkov, ko je številka trimestna. Z Menco sva se odločila za takega, ki je imel spredaj šestico in naročila, da ga pogrejejo z česnovim maslom. Z rarogom sva se mastila samo midva, Tilen se nama ni hotel pridružiti, ko sva končala, sem krožnik vrnil in dejal natakarci, da ne vem ali sva dobro obrala raroga ali ne, pa je dejala »well done« - hvala bogu, če bi rekla, da sva preveč pustila, bi se še sekiral. Po ogledu tjulnov smo se vrnili v Kaikouro, kjer smo se namestili v tukajšnjem Top 10 kampu, Menca nama je nato še skuhala testenine, saj od samega raroga nisva bila dovolj sita, Tilen pa si je v bližnjem Subwayu kupil vroč sedvič s piščancem.
 |
| Restavracija Nins Bin |
 |
| Najin rarog |
 |
| Ohau Point
|
 |
| Ohau Point
|
 |
| Ohau Point | | |
 |
| Kaikoura - na obali Pacifika |
Ni komentarjev:
Objavite komentar