Potepuhi: E noho ra – Na svidenje

Tako, pa se počasi zaključuje tudi zadnji dan našega potepanja po južnem otoku – jutri, 31. 7. 2012 ob 16.30 poletimo iz Christchurcha, z letalom NZ 532 do Aucklanda, od tam pa imamo ob 19.15 naprej polet proti Rarotongi, kamor prispemo 31. 7. 2012 ob 01.10 zjutraj. Ja, prav ste prebrali, prispemo isti dan, kot smo odleteli, to je 31. 7. 2012, samo nekaj ur prej – torej bomo potovali v času nazaj, ko se bomo vračali iz Rarotonge, pa bomo potovali v času naprej, to je posledica tega, da bomo menjali datumsko mejo. Danes nas je pričakal oblačen dan, ki se je kasneje spremenil v deževnega in še zdaj rahlo dežuje, ko zvečer po tukajšnjem času pišem poročilo današnjega dne. Z avtodomom smo se iz kampa odpravili proti mestecu Lyttelton, to je kraj, kjer so prvi naseljenci pokrajine Canterbury stopili na novozelandska tla. Tu pa je bilo tudi žarišče zadnjega potresa, kar je vidno na vsakem koraku. Mesto Lyttelton je tudi pristanišče za Christchurch in je zaradi tega tudi najprometnejše pristanišče južnega otoka. Zato so že leta 1867 zgradili železniško povezavo med mestoma, tako da so prebili vulkanski hrib Port Hills in zgradili železniški predor, ki mu je leta 1964 sledil še cestni predor. Ena izmed znamenitosti Lytteltona je bila tudi Lyttelton Timeball Station, ki je od leta 1875 naprej ladjam v pristanišču točno ob 13. uri kazala grinviški čas, danes pa te znamenitosti ni več, ker je bila ob potresu uničena, vendar jo nameravajo znova postaviti. Iz Lytteltona smo se odpravili še do kraja Sumner, ki leži na nasprotni strani Port Hillsa in tudi tu so posledice potresa vidne morda še bolj kot v Lytteltonu, saj je veliko hiš, ki so bile zgrajene na pečinah uničenih oziroma so morda celo zgrmele s pečin. Popoldne smo se odpravili še enkrat na kratek sprehod po Christchurchu, ki pa smo ga kar hitro zaključili, saj je vedno bolj deževalo. Preden smo odšli iz mesta, smo se še okrepčali s suvlakijem in nemškimi pečenicami. Na poti do kampa pa smo se ustavili še na bencinski črpalki, saj moramo jutri avtodom vrniti napolnjen z dizlom, medtem ko nam plinskih bomb ni treba napolniti, pa tudi avtodoma nam ni treba peljati v avtopralnico. Ko smo se poslavljali od severnega otoka, smo kar dvomili ali bo tudi južni otok na nas naredil tako močan vtis kot severni. Zdaj pa lahko zaključimo, da nas je vsekakor tudi južni otok navdušil in da je čas minil kot bi trenil, tako da smo polni vtisov, predvsem na čudovito pokrajino, lepo vreme, ki nas je spremljalo skoraj vso pot – danes je po dolgem času spet deževen dan, živali v naravnem okolju in seveda ne smemo pozabiti na prijazne in ustrežljive ljudi, ki so ti vedno pripravljeni dati kakšen nasvet ali pa te samo prijazno pozdravijo. Zaključna beseda bo sledila po koncu našega potepanja, vendar kakor ste verjetno lahko razbrali iz našega dosedanjega pisanja gotovo ne bo negativna, čeprav pa bomo morda imeli kakšno pripombo, saj kam pa pridemo, če bi bilo vse idealno. V preteklem režimu bi rekli, da je to »komunizem«, v sedanjem morda »najčistejša oblika neoliberalizma«, pred 200 leti pa »Utopia«.