Potepuhi: Kei te pehea koe - kako si, kako ti gre ?

Zadnje dni je bil naš avtodom vedno bolj bolj umazan (z zunanje strani – znotraj ga Menca dnevno vsaj 1x na dan pomete) in tudi brat David me je že opozoril, kako zgleda naše vozilo, zato sem si zjutraj v kopalnici sposodil malo večjo čistilno spužvo z ročajem in vsaj za silo odstranil tisto največjo umazanijo. Po čistilni akcijo je sledil zajtrk, nato natakanje sveže in odtakanje umazane vode. Tako smo se danes malo po deveti uri lepi in zglancani podali proti Oamaru – naši današnji končni postaji – ob poti pa smo seveda naredili kar nekaj postankov. Prvi postanek smo imeli v mestu Waimate, ki je znan po svojih edwardijanskih zgradbah iz začetka 20 stoletja, kot so Waimate hotel, Coronation House, Post House in še kar nekaj drugih. Vožnjo smo nadaljevali ob reki Waitaki v smeri Hakataramea in ob poti odkrili Palmerson Cottage, hišico James Palmersona, ki jo je leta 1880 v samoti zgradil za svojo družino iz gline in blata in taka se je ohranila še do danes. Ob misli, kako so živeli v taki divjini, brez cestnih povezav, zdravnikov in ostalih dobrin sodobnega sveta, me je kar zmrazilo – saj je bilo treba recimo do prve zdravstvene oskrbe prehoditi, prevoziti s vprego ali v najboljšem primeru odjahati dobrih 30 kilometrov daleč. Ko smo v kraju Kurow prečkali reko Waitaki, smo pot proti Oamaru nadaljevali po drugi strani navzdol, za tak ovinek, ki je bil daljši za kar dobrih 70 kilometrov, smo se odločili predvsem zaradi maorskih stenskih slikarij v kraju Takiroa – in tokrat moramo povedati, da so nas slike, predvsem tiste, ki so narejene z rdečo barvo prepričale, da so pristne. Drugi razlog pa je bil, da smo si v okolici Weston Ngapara roada želeli ogledati Elephants rocks, to so apnenčaste skale, ki jih je voda oblikovala tako, da so nekatere podobne slonom, takim ki spijo ali takim, ki stojijo. Ker smo danes nato relativno hitro prispeli, do našega današnjega cilja, to je mesta Oamaru, smo se po nastanitvi v kampu Top 10 Oamaru, odločili za popoldanski ogled mesta, proti večeru pa bi si ogledali še kolonijo Yellow Eyed pingvinov. Oamaru je glavno mesto severnega Otaga, ki ga zaznamujejo široke ulice, so pa tudi kar strme. V mestu se nahaja kar nekaj še zelo dobro ohranjenih stavb, zgrajenih iz Oamaru kamna – to je svetel apnenčast kamen, ki se nahaja na tem področju. Med najbolj ohranjene stavbe lahko štejemo Waitaki District Council, Courthouse, Criterion Hotel in še kar nekaj zgradb na Harbour Streetu, med njimi tudi staro carinarnico iz leta 1884. Na Harbour Streetu smo obiskali tudi galerijo umetnika Iana Andersena, ki iz omenjenega apnenca oblikuje različne skulpture. Menca je njegove umetnine odkrila na internetu že pred meseci in je bila odločena, da si bo tu kupila spominek z našega potovanja – in tako je tudi bilo. Spoznali smo tudi umetnika, ki je bil ravno v delavnici in z njim malo poklepetali, opazili pa tudi, da ima veliko naročil in da je imel pred kratkim naročilo celo iz Slovenije. Nato smo se odpravili do Cape Wanbrow, kjer smo si želeli ogledati prihod Yellow Eyes pingvinov na plažo. Naj najprej povem, da smo vse predhodno navedene oglede opravili peš in tako smo se odpravili tudi na ta ogled. Pot je bila doooolga in strmmmma in tako smo nekateri manj, drugi pa bolj utrujeni po nekajkilometrskem pešačenju prispeli do ogledne točke, kjer bi naj zdaj, zdaj ti »presneti« pingvini prišli na plažo – seveda smo se načakali, pingvinov pa ni bilo od nikoder, tako da nam je preostala samo še ista naporna pot nazaj proti kampu. Zgleda, da je pingvine v naravnem okolju kar težko opazovati, saj so tudi zelo plašni, človeška bližina pa jim vzbuja strah in nezaupanje. Na tabli ob razgledni točki smo prebrali, da na tej plaži povprečno na leto gnezdi do 6 pingvinjih parov, kar je zelo malo in s take razdalje bi jih že tako težko opazili. Menca pravi, da ima pingvinov za zdaj dovolj. Danes smo sicer nameravali kuhati v avtodomu, ker pa smo na poti proti kampu srečali ponudnika hitre prehrane z zlatimi arkadami, smo se ustavili kar pri njem.