Zaključek

Mnogi bralci našega bloga so se verjetno večkrat spraševali, kaj za vraga jih je vleklo tja dol, zakaj si nista izbrala kakšnega drugega kraja, ki ga želita videti, da tako počastita svoje skupno srečanje z Abrahamom. Pred šestnajstimi leti sva se življenjsko in nezgodno zavarovala (z iztekom zavarovanja v letu 2012), ker sva ob nakupu stanovanja najela večji kredit in nisva želela, da bi v primeru kakšne nezgode nama ali otrokoma nad glavo visel Damoklejev meč glede poravnave kredita. Že takrat sva se dogovorila, da bova prihranjeni denar porabila za kakšno večje potovanje, seveda takrat še nisva vedela, kam naju bo šestnajst let pozneje vodila pot. Kdaj točno smo se odločili za Novo Zelandijo, se še sam ne spomnim (vem, da je bila Nova Zelandija v igri že sredi leta 2010, ko se je tja odpravljal kolega Boštjan H., ki sem mu že takrat naročil, da mi mora prinesti čimveč literature in po povratku sem dneve in dneve vrtal vanj, da mi je čimbolj podrobno opisal svojo pot). Priprave so se pričele že v začetku leta 2011, ko sem začel korak za korakom odkrivati deželo dolgega belega oblaka, za katero sem pred tem vedel, da leži tam daleč na jugu, da je tam ogromno ovac, da je znana po sadežu in ptiču po imenu Kiwi, ter da je njena rugbijska reprezentanca ena najboljših na svetu (to so dokazali tudi oktobra lani, ko so postali svetovni prvaki). Naš prvotni načrt je bil, da se na pot odpravimo sredi julija, ko je tam zima, pri nas pa poletje – na poti so nas domačini večkrat spraševali, kako to, da smo se odločili, da raziskujemo njihovo deželo pozimi, pa smo jim razložili, da trajajo poletne šolske počitnice v Sloveniji devet tednov, pozimi pa samo en teden in ker je Tilen potoval z nama, druga možnost kot zimski ogled Nove Zelandije, ni prišel v poštev. Zaradi navedenega sem tudi že poleti 2011 spremljal zimske razmere na Novi Zelandiji in ugotavljal, da njihove zime niso tako hladne kot naše (razlog tiči v tem, da deželo obdaja ocean), prave zimske razmere so morda samo na južnem otoku in še to večinoma v notranjosti (Queenstown, Twizel, Wanaka ...). Bolj problematične bi lahko bile razmere na cestah, saj v primeru snežnih padavin hitro zaprejo kakšno cesto ali prelaz, vendar običajno le za kakšen dan, zaradi tega sem tudi našo potovanje pripravljal tako, da smo bili fleksibilni, kolikor se je le dalo. V času priprav se je bilo potrebno odločiti tudi ali bomo potovali z osebnim vozilom ali z avtodomom. Jaz in Tilen sva avtodomu dajala prednost, medtem ko si je Menca želela potovati z osebnim avtom. Nekako mi jo je uspelo prepričati (ali pa je verjetno samo popustila), da je opcija z avtodomom mnogo boljša kot z osebnim vozilom – to sem argumentiral z naslednjimi dejstvi: ni potrebno vsak dan prenašati kovčke iz avta v sobo in nazaj, lahko se ustavimo kadarkoli in si pripravimo prigrizek, če se na pohodih v naravi zmočimo, se mnogo lažje preoblečemo in posušimo, sami si pripravljamo hrano in najem avtodoma v zimskem času tudi ni tako drag. Tako smo bili konec leta 2011 odločeni, da na Novo Zelandijo odpotujemo sredi julija 2012, da najamemo avtodom, da se po potepanju po obeh otokih iz Christchurcha preko Aucklanda za nekaj dni odpravimo na Cookove otoke, od koder se nato vrnemo v Auckland, kjer ostanemo dva ali tri dni in se nato konec avgusta ali prvi dan septembra vrnemo v Slovenijo. Tako pripravljeni smo nato čakali začetek aprila, ko smo dobili izplačan denar življenjskega in nezgodnega zavarovanja in v tem času sva tudi pri najinih delodajalcih dobila soglasje, da sva lahko odsotna 33 delovnih dni. Takoj nato sva začela iskati najugodnejše letalske vozovnice in ugotovila, da je najugodnejša možnost, če se na pot odpravimo iz Benetk in to 23. 6. in se vrnemo 7. 8. iz Aucklanda (lahko pa sva koristila tudi še nekaj lanskega dopusta). Ko smo imeli potrjeno rezervacijo, sva rezervirala avtodom in letalske karte z južnega otoka do Cookovih otokov in nazaj v Auckland. Veliko informacij smo dobili iz knjig (Lonley Planet – New Zealand, Dorling Kindersley - Neuseeland, Neuseeland Caping Guide in Ron Laughlin– The Ultimate New Zealand travel guide), na internetnih straneh in na forumih, naj navedem samo nekatere: www.tripadvisor.com , http://www.lonelyplanet.com/thorntree/index.jspa , http://www.tikitouring.co.nz/nz-map-click.htm in še mnogih drugih. Ko smo se podali na naš potep, smo bili polni pričakovanj, pa tudi vznemirjeni, saj se še nikoli nismo podali na tako dolgo pot. Sedaj, ko pogledam nazaj, ugotavljam, da smo bili kar dobro pripravljeni, da smo imeli tudi izredno srečo z vremenom, razmerami na cestah in tudi, da vulkan Tongariro ni izbruhnil kakšen teden prej, saj bi bil naš notranji polet Christchurch - Auckland ogrožen. Kar se tiče statistike našega potovanja bi navedel sledeče: z letalom smo v sedeminštiridesetih dneh našega potepa prevozili več kot 40.000 kilometrov, tako da smo bili skupaj v zraku skoraj 50 ur (brez postankov na letališčih), z avtodomom smo v sedemintridesetih dneh prevozili 6.240 kilometrov (kar je cca. 168 kilometrov na dan – to je povprečno dve uri vožnje), naredili smo skoraj 5.000 fotografij in več kot 16 ur videoposnetkov (uf - vse to bo potrebno še urediti) no in porabili smo seveda kar zajeten kup denarja – če koga zanima točen znesek, naj me osebno vpraša, pa mu povem. Glede na to, da smo bili skoraj 50 dni noč in dan skupaj in to 37 dni na zelo ozkem prostoru, smo se le redkokdaj sporekli, za kar ima zasluge vsekakor Menca, ki zna skoraj vedno umiriti žogo in seveda je potrebno posebej pohvaliti Tilna, ki je »žrtvoval« več kot polovico svojih počitnic za to, da je bil skupaj s »ta starima« - no saj so ga vodili tudi rahlo sebični nameni (smučarija). Nova Zelandija pa nas je navdušila skoraj na vsakem koraku – predvsem prijazni domačini, čudovita narava (kauri drevesa, tjulnji in pingvini, ki jih lahko opazuješ v naravnem okolju, mnoge rastline in ptice, ki jih lahko vidiš samo tukaj in razne naravne posebnosti kot npr. gejziri in geotermalna področja), odlično urejeni kampi, odlična hrana (domače sadje, zelenjava, mleko, mlečni izdelki, meso in ribe, kar lahko kupiš tudi v večjih trgovskih centrih), čisto okolje in skrb, da takega tudi ohranijo (ko greš v gozd s starimi drevesi, si moraš zelo dobro očistiti čevlje in skoraj ne smeš stopiti na gozdna tla, da drevesnih korenin ne okužiš s kakšnimi bakterijami) prelepe, majhne, lesene, skoraj vedno pritlične hiške domačinov (stanovanjska površina verjetno manj kot 100 m2 – hiše in dragi avtomobili tukaj očitno niso tako zelo pomembni) in seveda čudovito vreme, ki nas je spremljalo vso pot. Seveda smo opazili, da tu ni take vsesplošne krize kot v Evropi in da je življenjski standard mnogo boljši, da je minimalna oz. povprečna plača veliko višja kot pri nas in da so sezonska dela (obiranje raznega sadja) zelo dobro plačana. Nekje v blogu sem enkrat omenil, da se tu in tam najde tudi kakšna moteča malenkost in tako bi omenil, da me je motilo, da ni bila možna rezervacija sedežev na avtobusu za Milford Sound (da si našel skupne sedeže, si se moral prerivati, da si prišel med prvimi na avtobus), Menca bi tu vsekakor dodala tudi divjo vožnjo šoferja ob povratku (med vožnjo našega avtobusa sem opazil, da tudi drugi šoferji avtobusov niso ravno nežni na stopalki za plin), nadležne muhe sandflies (ki pa jih v zimskem času na srečo verjetno nismo srečali toliko, kot jih je poleti), cene smučarskih kart so za to, kar ponujajo njihova smučišča nesramno visoke, morda sem imel v mislih še kakšne druge pomanjkljivosti, ampak očitno niso bile tako pomembne in sem jih že pozabil. Glede Cookovih otokov pa sem veliko opisal že v blogu, tako da se ne bi ponavljal, bi pa rad potrdil, da jih je vsekakor vredno obiskati, ne glede na to ali je zima ali poletje (sploh če pomisliš, da je iz Aucklanda do tja samo 4 ure vožnje z letalom), saj je narava čudovita, kar upam, da smo vam predstavili s priloženimi fotografijami. Za zaključek lahko to potovanje samo priporočam, ne glede na letni čas – je pa res, da so cene najema avtodoma (pa tudi osebnih vozil) v njihovi zimi skoraj trikrat nižje kot ob vrhuncu sezone. Zdaj ko smo se vrnili domov, nas je že kar nekaj ljudi vprašalo, kam nas bo pot vodila naslednje leto, pa jim ne znamo odgovoriti – vsekakor bo to nekje bližje. Pot nazaj nas je tudi veliko bolj utrudila kot tja, čeprav je bila krajša (manj presedanja in manj čakanja na letališčih), res pa je, da smo bili v enem od letov na letalu kar več kot štirinajst ur in tudi časovno razliko smo ob povratku veliko težje premagali. Če koga zanima še kaj v zvezi z Novo Zelandijo ali Cookovimi otoki, sem mu vedno pripravljen prisluhniti in pomagati oziroma odgovoriti. 

Cape Reinga

Te Puia

Lake Ianthe Matahi

Slope Point

Stirling Point