Za pisanje današnjega poročila sem se zelo težko odločil, predvsem zaradi tega, ker ne želim biti pristranski ali pa komu delati krivice, vendar če sem do sedaj o dogodkih vsakega dne napisal svoje vtise, moram to narediti tudi za današnji dan. Ker smo se odločili, da si za ogled otoka ne nameravamo najeti avtomobila (prvič zato, ker je relativno majhen, drugič zato, ker naj bi bil dobro organiziran avtobusni promet po otoku in tretjič, če želiš najeti avto, moraš pred tem opraviti vozniški izpit, da pridobiš licenco za vožnjo po Cookovih otokih), smo se odločili za avtobusni prevoz. V vodiču po otoku sem prebral, da med različnimi možnostmi nakupa avtobusnih vozovnic obstaja tudi družinska celodnevna vozovnica, ki se, kot tudi vse ostale, kupijo pri šoferju ob vstopu na avtobus. Ko sem šoferju dejal, da želim kupiti družinsko vozovnico, me je takoj vprašal, kje imam še drugega otroka. Dejal sem, da smo mi trije (mama, oče in sin = družina), pa mi je odgovoril, da se družinske vozovnice prodajajo samo, če vstopijo na avtobus mama, oče in DVA otroka (k njim bi poslal predstavnike družinske iniciative, ki je bila proti družinskemu zakoniku, da jim pojasnijo pojem družine). Tako mi je že takoj zjutraj skoraj zavrela kri, ki se potem ves dan nikakor ni hotela ohladiti (šele večerne temperature me bodo zgleda umirile). Tako smo potem kupili vozovnico za deset voženj in se z avtobusom odpeljali do predela otoka, ki se imenuje Titikaveka, kjer smo se nato podali na 8-kilometrski sprehod proti Muri Beachu, ki leži na vzhodnem delu otoka, ta plaža pa je znana kot najlepši del otoka. Na tej plaži smo imeli nato daljši postanek za kopanje, kjer pa smo lahko ugotovili, da je vizualno ta del otoka resnično lep za razglednice, drugače pa nas ni preveč navdušil – v morju ni skoraj nobenih rib, obala je kar precej pozidana s sicer lepimi lesenimi hiškami, vendar so zato posekali palme in seveda je ta del najbolj obljuden (morda tudi zato ni skoraj nič rib). Nato smo spet vstopili na avtobus in se odpravili še na ogled glavnega mesta otoka Rarotonga, to je Avarua. Mesto se da relativno hitro ogledati, saj ni veliko zanimivega za videti, razen različnih trgovin s spominiki, oblačili ali hrano. Pred vhodom v pristanišče ležijo ostanki ladije Maitai, ki se je potopila leta 1916. V mestu smo se okrepčali, nato smo si ogledali še katedralo St. Paula in se z avtobusom, ki naj bi imel odhod ob 17.30, želeli odpeljati nazaj proti našemu apartmaju. Avtobus je relativno pravočasno prispel, vendar nam je šofer dejal, da nas ne more vzeti s seboj, ker je to njegova zadnja vožnja, ki se zaključi na letališču. V vodiču, kjer so navedeni časi odhodov avtobusov, je zapisano, da je zadnja vožnja avtobusa, ki vozi v nasprotni smeri urinega kazalca ob 18.30 uri. To sem šoferju poskusil dopovedati, vendar nam je dejal, da naj gremo na tisti avtobus, ki vozi v smeri urinega kazalca, ki bo prispel deset do šestih na drugi strani ceste. Zato smo se odločili, da prečkamo cesto in počakamo na drugi strani tistih petnajst minut na naslednji avtobus. No teh petnajst minut se je razvleklo na petinštirideset minut, ko je končno prispel avtobus, ki vozi v smeri urinega kazalca. Ko smo šoferju povedali, da želimo do Puaikura Reef Lodges je dejal, da tudi on zaključuje vožnjo v mestu. Menca mu je nato dejala, da tega ne razume in ko ji šofer nazaj cinično odgovoril »I don,t understand, I don,t understand«, mi je dejansko kri skoraj zavrela in sem mu začel razlagati, kako smo čakali na drugi strani in nam je šofer tistega avtobusa dejal, da naj počakamo na tega, sedaj pa nam ta pove, da tudi s tem ne moremo nazaj, v vodiču o voznih redih pa piše, da imajo zaključne vožnje ob 18.30 iz mesta. Na koncu pa sem s povzdignjenim glasom dejal, če on sedaj »understanda«, pa mi je najprej rekel, da naj se ne derem nanj (nisem se drl – sem pa povzdignil glas, ko sem videl, da ima Menco za norca) in mi s pestmi pokazal, če se hočem pretepat. Odgovoril sem mu, da nisem ne Joe Frazier, ne Muhamed Ali in se torej ne nameravam z nikomer pretepati. Nazadnje nas je le odpeljal do mesta in nam dejal, da naj počakamo na večerni avtobus, ki odpelje ob 19. uri. Tako nam ni preostalo nič drugega, kot da pač počakamo. No, avtobus je res prispel malo po 19 uri, tako da smo našo današnjo avtobusno odisejado zaključili. Na kratko, če kdo namerava koristiti avtobusni prevoz na Cookovih otokih, naj trikrat premisli in se pozanima pri šoferju, kako je kaj z voznimi redi, ker na tiste iz vodiča, ki ga delijo po otoku, se ni za zanesti. Ugotavljamo tudi, da tukajšnji prebivalci niso tako vljudni kot na Novi Zelandiji, njihova angleščina je slaba in težko razumljiva, če jih preveč sprašuješ, jim je kar odveč, da bi ti odgovorili, smeti ne ločujejo, čistoča na javnih straniščih, ob cestah ali na obali pa se nikakor ne more primerjati z Novo Zelandijo. Ko gledaš hiške domačinov po otoku, pa si kar malo šokiran nad slabimi bivalnimi in higienskimi razmerami. Zanimivo je tudi, da se povsod po otoku sprehajajo kokoši, opaziš jih celo v glavnem mestu, kar ob glavni cesti ali pa okoli katedrale. Tudi nas vsako jutro že navsezgodaj prebudi kikirikanje sosednjih petelinov. Kot sem že uvodoma dejal, sem se težko odločil za današnje pisanje, ker nočem delati krivice prebivalcem tega lepega otoka, zaradi subjektivnih občutkov oziroma izkušenj, ki smo jih imeli danes, pa vseeno moram napisati, da so med Novo Zelandijo in Cookovimi otoki (ki so v nekakšni konfederaciji z NZ) res velike razlike, ki me spominjajo kar malo na našo nekdanjo skupno domovino. Vendar na koncu je treba biti toleranten in sprejeti drugačnost, saj to prispeva k raznolikosti človeštva in k njegovemu razvoju in verjetno tudi ni prav, da bi se moral nekdo drug ravnati po mojih standardih, temveč se moram jaz prilagajati njegovim, saj sem le obiskovalec, ki pa ima pravico povedati svoje mnenje.
 |
| Hibiskus |
 |
| Titikaveka |
 |
| Titikaveka |
 |
| Muri Beach |
 |
| Shoping center |
 |
| Pogled na najvišji vrh otoka |
 |
| Sarong in cvet v laseh
|
Ni komentarjev:
Objavite komentar