Potepuhi: Atea – dvorišče

Drugi dan v Aucklandu smo se zjutraj odpravili do Ferry Buildinga, kjer smo stopili na Explorer Bus, ki v zimskem času vozi od 10. do 15 ure. Na poti smo se ustavili pri Trinity Church in St. Mary,s Church, nato smo se peš odpravili do Auckland Museuma, ki leži v parku Dominion, kjer smo spet vstopili na avtobus, ki nas je odpeljal do postajališča, od kod smo se zadnjih 300 metrov peš povzpeli na Mount Eden (visok 182 metrov), to je najvišje točke v okolici Aucklanda. Mount Eden je eden od mnogih ugaslih vulkanov na področju Aucklanda in od tu smo imeli čudovit pogled na Skyline Aucklanda, zalive in otočke in seveda na Sky Tower in Harbour Bridge. Z Mount Edna smo se spet z avtobusom odpeljali naprej do Parnell Street, ki je znana bo galerijah, butikih in starih, vendar odlično ohranjenih hišah. Od Parnell Street smo pot peš nadaljevali do centra mesta in ker je bil čas za malo večji obrok, sploh nismo kaj preveč premišljevali, ampak smo se ponovno odpravili do Fishmarketa in restavracije Seafood and more, kjer smo si spet naročili ribe, danes se nama je pridružil celo Tilen, ki sploh ni velik ljubitelj ribjih jedi. Po kosilu je bil na vrsti eden od vrhuncev obiska Aucklanda (vsaj za Tilna in zame) in sicer skok s 328 metrov visokega Sky Towra. Skočila sva z višine 192 metrov in moram priznati, da sem imel na začetku rahlo mehka kolena in sem dvomil ali bom sploh upal spustiti ograjo za katero se držiš, ko se nagneš čez most in pogledaš 192 metrov v globino na dvorišče Sky Tower-ja. Mislil sem, da mi samoohranitveni nagon ne bo sprostil mišic v rokah, vendar ko sem zaslišal povelja two, one, jump, sem kar skočil in nato je bil občutek ob skoraj prostem padu prav fantastičen, čeprav se mi je pred skokom tudi malo zdelo, kot da stojim na mostičku gusarske ladje, ko te nameravajo vreči morskim psom. Za mano je skočil še Tilen, ki se je tudi pogumno pognal v globino, spodaj na doskočišču naju je pričakala Menca, ki je imela solzne oči od skrbi zaradi te najine pustolovščine in je bila verjetno od vseh najbolj prestrašena. Po tej avanturi je sledilo še nakupovanje spominkov. Po vrnitvi v hotel, smo začeli pakirati kovčke – sedaj nam je malo lažje, ko lahko v kovčke, ki niso ročna prtljaga naložimo do 30 kg prtljage. Tako, pa smo prispeli skoraj do zaključka našega potepanja. Pred nami je še zadnja noč na Novi Zelandiji, jutri dopoldan se lahko še malo sprehodimo po mestu, nato pa nas po dogovoru (upam, da ni pozabil) ob 13.30 pride iskat taksist, ki nas je včeraj pripeljal do hotela. Mnogokrat se potopisi začno s stavkom »Vsaka pot se začne s prvim korakom…« in tako se je tudi naša. Vse kar se začne, se seveda enkrat tudi zaključi, torej narediš zadnji korak po poti, vendar ko prideš do te točke, ki je običajno na razpotju, posledično sledi spet nov prvi korak in tako naprej, dokler ne pridemo do točke, ko po našem človeškem razumevanju in dojemanju ni več poti ampak je resnično storjen zadnji korak. Torej jutri sledi prvi korak v smeri proti nam dragi Sloveniji (ja, kljub vsem našim »slovenceljskim« in včasih tudi »butalskim« navadam jo pogrešamo). Pogrešamo naše sorodnike, prijatelje, znance, pogrešamo slovensko besedo, ki jo izgovori kdo drug razen nas (ves čas našega potovanja nismo srečali niti enega Slovenca) in seveda tudi pristno slovensko hrano – govejo juhico (predvsem midva s Tilnom), pečenko, pražen krompir in kakšno dobro pecivo, s katerim nas vsak vikend razvaja Menca.