Naš zadnji dan na Rarotongi smo seveda preživeli ob poležavanju na belem pesku, prijetni temperaturi ozračja in danes (po Mencinem občutku) toplejšem morju. Ponovno smo se odpravili (danes se nama je pridružil tudi Tilen) do Keana Beacha, kjer sem ob visoki plimi takoj skočil v vodo in začel hraniti tropske ribe s kosmiči, toastom in pomfrijem. Ribe ti dobesedno jedo z roke in to tako intenzivno, da te včasih ugriznejo tudi v prst – kar pa ni bilo boleče, se pa kar ustrašiš. Ko sem se vrnil proti obali, sem videl, da sta se tudi Menca in Tilen ojunačila in šla v vodo. Ker mi je ostalo še nekaj kruha, smo ribe hranili še kar v plitvini in tudi tu so v trenutku prišle in se pognale za koščki kruha, ki smo ga metali v morje. Po kosilu naju je Tilen zapustil in se vrnil v apartma, midva pa sva uživala še zadnje ure na plaži, ki se je popoldan tudi kar precej sprazila, no, saj tudi prej ni bila zelo obljudena. Do apartmaja sva se vračala po peščeni plaži in uživala ob pogledu na mirno morje, formacije oblakov, kokosove palme in cvetoče hibiskuse. Vse pretekle tri noči smo lahko občudovali polno luno, ki je osvetljevala noč, danes pa se skriva nekje za oblaki. Jutri zgodaj zjutraj pa nas odpeljejo do letališča, od kod imamo ob 7.50 letalo za Auckland. Kaj naj na kratko rečem o Cookovih otokih (otoku Rarotonga), narava nas je popolnoma prevzela, morda tudi zaradi tega, ker česa takega še res nikjer nismo videli, morda bi se dala modrina morja delno primerjati z modrino, ki smo jo videli na Malti, kar pa se tiče raznovrstnosti rib, česa takega še nisem doživel nikjer, niti v kakšnem akvariju. O domačinih pa morda le toliko, da so posebni, kar pa so tako ali tako vsi otočani (Angleži, Maltežani, Siciljanci itd.) in nimajo kaj veliko skupnega z Novozelandci, ki pa so seveda tudi otočani. V nekaterih potovalnih vodičih je Rarotonga omenjena celo kot najlepši pacifiški otok (dragulj Pacifika) in v njih je tudi omenjeno, da so njeni prebivalci posebneži – mi bi se s to trditvijo lahko popolnoma strinjali. Kljub množicam turistov (na leto jih pride okoli 100.000), se ne dajo motiti in mirno živijo na svoj način, lepo ležerno, kokoši in psi (nekateri imajo ovratnice, nekateri pa so brez) pa se mirno sprehajajo povsod po otoku. Kljub nenavadnemu načinu vožnje po obalni cesti( na motorju se lahko do hitrosti 40 na uro voziš brez čelade, zadaj vozijo otroke, tudi zelo majhne, včasih jih privežejo s kakšnim trakom ali ruto, otroci se lahko vozijo tudi v avtomobilu na prvem sedežu, seveda niso pripeti, okno pa je kar odprto), pa se na srečo, nesreče vsaj pogosto ne dogajajo. Vsekakor je otok res pravi dragulj, s čudovito naravo, vreden ogleda ali pa morda tudi daljših počitnic.
 |
| Panoramska Keana Beach |
 |
| Pacifiška idila |
 |
| Pacifiška idila |
 |
| Pacifiška idila |
 |
| Pacifiška idila |
 |
| Pacifiška idila |
 |
| Osamljeni sprehajalec |
 |
| Večeri se |
 |
| Voda pušča sledi v pesku |
 |
| Kura Beach - sončni zahod
|
 |
| Kura Beach - sončni zahod
|
Ni komentarjev:
Objavite komentar